Vesak

Tudi tale objava čaka že nekaj let (beri 3:D), ampak ker je vesak samo enkrat na leto, sem v bistvu samo 2x zamudila:D (prvič smo ga praznovali 2014 in pred tem še nisem imela slik;) in v svoj zagovor naj povem, da je datum premakljiv in tudi ni povsod isti - navezuje se na polno luno v maju, če se ne motim. In leta 2015 vem, da je bilo nekaj zbrke tudi na wikipediji, kdaj točno je vesak - ali konec aprila ali začetek junija, so se lune nekaj čudno poklopile zgleda... Ampak nima veze, jutri vsekakor je vesak, ker je prva polna luna v maju in se vsi strinjajo:).

Kaj je vesak? Največji budistični praznik, ko budisti po vsem svetu praznujejo njegovo rojstvo, razsvetljenje in smrt (budisti so pametni in vejo, da so koledarji vsi zmešani in da nihče ne more za 100% rečt, kdaj se je pred cca 2500 leti rodil določen človek - zahodnjaki seveda nismo tako skromni in točno vemo dan, eni 14 dni prej, drugi 14 dni kasneje;). Vem, vem, različna koledarja - vseeno imamo pa zdaj isti koledar, pa vseeno praznujejo na različna dneva;). Ampak kot rečeno - budisti so vse skupaj združili v en dan, ki so ga določili, ne da bi se sklicevali, da se je točno takrat rodil ali umrl. Ne komplicirajo, to mi je bilo vedno všeč pri njih:). Tudi za vesak, največji praznik, ne rabiš nič: nič posebnega kuhat, nič pripravljat: cvetki, svečke in čaj. In dan/večer postane čaroben in prijazno počasen... Bi poskusili? Za to praznovanje ne rabite veliko časa, lahko si ga omislite tudi zvečer namesto risanke, če je dan noreč. Bolje išta nego ništa;). In zvečer umirit otroke je vedno dobrodošlo (prosim, recite, da nisva edina;).

 

 Vem, kaj boste rekle: da to ni "pravo" praznovanje, ker nismo ne budisti, ne nič drugega organiziranega in ja, vem in nikomur ne rečem, da je to tisto pravo ali da mora to počet ali da poznam budizem ali karkoli takega. Vendar pa sem po vseh teh letih izkušenj lahko precej prepričana, da najini otroci od tega nekaj lepega odnesejo, zato bomo svoje male tradicije nadaljevali (in ker so budisti tako zelo umirjeni in jim ne gre nič zemeljskega preveč na živce (oz. delajo na tem;), sploh če je dobronamerno, nam verjetno ne zamerijo preveč, vsaj "tapravi", ki se držijo naukov, ne;). Se ne bi spodobilo zanje, ker se poskušajo rešit navezanosti na zemeljske reči;).

Zakaj bi praznovali ravno budistični praznik, če imamo svojih dovolj? Zato,

-  ker mi je ta filozofija blizu, taka neobsojajoča in prijazna, (nauki so tako povsod podobni)

- ker mi je bil Buda vedno simpatičen, odkar sem prebrala Sidharto, pa čeprav takrat še nisem niti vedela, da je to njegova zgodba, še zdaj je to ena mojih najljubših knjig

- ker je to tako zelo nežen praznik, ki nam je enostavno pisan na kožo in je odličen izgovor, da en dan malo izštekamo in

- ker "naši" prazniki za naju v bistvu niso nič bolj naši, saj ne verjameva v nobenega od teh bogov (mimogrede: Buda ni bog, samo razsvetljen človek, tako pravijo budisti in tudi on je to napisal) in jih nikoli nismo praznovali. 

 In zato si seveda lahko zmišljujemo in vzamemo od vsake kulture to, kar nam je všeč:). Preizkušamo in kar dela, obdržimo, kar ne, pa damo stran:). Tako sem svoje male nosila v vrečah, ko so bile tu še čisto čudo in jih ves čas nosila po rokah - to sem pobrala od Afričank in Azijk, na primer:). Čez par let se vsem to zdi dobra ideja - kdo ve, mogoče bo s prazniki isto, hihi;). Zajček k nam nosi že odkar sem bila sama mala in je super, čeprav je orignial aglosaksonski... In nismo edini, ki nam zajček skriva pirhe in letos sem videla en kup zelene za patrikovo... Dobre ideje se vedno širijo:). In tale je res lušna!

Zaenkrat so tile tuji prazniki pri najinih malih strašno priljubljeni, kljub temu, da pri tem nikoli ničesar ne dobijo (darila nosita dedek Mraz in zajček, pa Miklavž aka Miha Klavž kako malenkost v nogavico;). Pa vendar vsako leto komaj čakajo, da delamo past za škrata Leprekona (sem obupala nad črkovanjem tega škrata:D in ga poslovenila:D) na Patrikovo, obožujejo mandale in svečke in kosilo na tleh na Divali in ravno tako me vsako leto večkrat vprašajo, kdaj bomo spet kopali Budo?

 Budisti so namreč res nekaj posebnega, vsaj kar se praznikov tiče: so res edini, kar sem jih do sedaj našla, kjer je njihov glavni praznik namenjen samo temu, čemur naj bi bili vsi prazniki namenjeni, pa vendar se povsod drugod po svetu prazniki vsaj malo sprevržejo v pojedine in veseljačenje (tipičen primer je naše Martinovo;). No, budisti res praznujejo drugače, zelo nežno, kar mi je zelo blizu... In sem bila čisto očarana, da to dejansko obstaja. Nežno, ljubko praznovanje, kot bel metuljček... Brez kakšnega koli materializma, daril, prenažiranja, sploh nobene praznične hrane, brez divjanja in neskončnih priprav... (pa nimam nič proti takim praznikom - vsi veste, da mi je pust en najljubših, vendar paše kdaj tudi nekaj takega - nežnega, umirjenega, ko imaš res čas razmišljat in se povezovat na neki drugi ravni, brez besed...) Sploh proti koncu šolskega leta, ko se tempo pospešuje... Tako kot paše nežna svečenica, ko si opomoremo od novoletnega divjanja, na primer...

Ko sem pred leti raziskovala, ali jejo kakšne posebne hrane, pečejo kake slaščice, imajo kak poseben ples ali karkoli... nisem našla nič! NIČ! Ta praznik praznujejo tako ljubko enostavno: okrasijo dom in/ali tempelj (včasih še pot do templja) s kakšnimi rožami, meditirajo v templju ali pa samo skupaj doma in skopajo kipec Bude v čaju. Nič ni obvezno, vse je nežno. Mi sicer nismo imeli pravega kipca bude, vendar sem med zapuščino tega stanovanja našla posodico, katere pokrov ima ročaj v obliki Bude - in za nas je delalo:). Pravih rož takrat nismo imeli, pa smo naredili papirnate - tudi budisti delajo včasih papirnate, če nimajo pravih;). Zraven sem dala še par svečk, vsem naljubša je tista v glinenem svečniku, ki sem ga dobila pred ohoho leti kot svatovsko darilo na prijateljičini poroki (na sliki spodaj). Barvast papir, zrezan v rožice, 3 svečke in vrček čaja... In moji mali so bili začarani! Tako zelo enostavno in tako zelo nežno... Paše v tem hitrem času...

 

To je vse: rože, svečke in meditacija - za to ne rabiš priprave, iskanja in kupovanja daril, okraševanja... ne rabiš nič, samo nekaj časa s svojimi najljubšimi... Po želji še ščep čaja, originalno je verjetno zeleni (ali črni), ampak kakršenkoli bo dober; sem prepričana, da se Buda ne bo usajal, tudi če boste dali navaden planinski ali kamilični ali sadni čaj;). 

Na poti iz vrtca ali šole naberete šopek rožic in jih raztresete po mizi ali date plavat v široko posodo za solato in dekoracija je pripravljena:). Če ne marate teh visokozvenečih besed, kot je "meditacija", jo lahko mirno zamenjate za "umirjanje" ali pa barvate pobarvanke ali rišete zentangles (oboje dela dobesedno isto v možganih kot molitev ali meditacija - več je poti do istega cilja;). 

Lahko pa samo kopate kak kipec, lahko od vašega boga , če ga imate (in če to dovoli; nekateri bogovi so bolj občutljivi na skrunitve, mogoče bo pa dovolil brisanje z morko kropo?), ali pa kakšen drug kipec, saj je namen tega praznika, da se poglobimo vase in mirno povežemo med sabo - in to se da ne glede na obliko kipca - njim Buda predstavlja mir, vam je mogoče bližje neka druga oblika - in Buda pravi, da pojdi po svoji poti, tako da imamo njegov blagoslov;). Pri nas smo zelo sproščeni glede tega, prilagodimo marsikaj, pa vseeno dela. Pri otrocih dela vse, kar je iskreno...

Če se je katera (ali kateri) našla(el) v tem nežnem praniku, poskusite s svojimi malimi. Otroci res hitro začutijo esenco in bodo divjali za pusta in se čisto umirili na vesak, ker to dela na čisto nezavedni ravni:).