Balkon v delu

Ko sva se prvič preselila na svoje,  sva stanovala v majcenem stanovanjcu z mini blakončkom. Ampak ta balkonček je gledal na trato in bil zastrt z najlepšim javorjem, kar sem jih kdaj videla! Bil je neverjetno intimen in prijazen imelje že vgrajeno mizico in klopco, jaz sem ga samo malo uredila. Na njem sva se vedno fino imela, dostikrat sva tam jedla, dokler sva bila sama - kasneje ne več, ker pač malčki in mini balkon, kjer je klopca prav fajn stopnica za splezat čez ograjo, nista ravno najboljša kombinacija;). Tako se je lubi odvadil balkna, jaz sem ga pa vedno pogrešala... Vedno sem oboževala balkone! Ampak take, uporabne:).

 

 Ko smo se preseili sem, smo dobili tudi večji balkon. Ker se je med gradbenimi deli, še preden smo se zares vselili, razsula ograja (bila je steklena, ampak ne kako fensi lepo steklo, ampak tista grda socialistična rjavonagravžna reč,ki je bila tudi zelo švoh pritrjena:D) in sva še vedno imela male otroke, spet nismo mogli jest zunaj... Čez nekaj let smo ograjo končno zrihtali (ja, pri nas to malo traja;), to je še dedi pomagal!), vmes je bilo treba počakat fasado, skratka, saj pravim - malo traja:D. 

Ampak tudi koje bila ograja narejena, je bil lubi prepričan, da tako ni dovolj prostora, da bi vseh 5 jedno zunaj in da tako nima smisla to urejat in tako je balkon postal nekakšno odlagališče za vse mogoče: čebeljnjak, vedra in cevi za čiščenje akvarija, zemlja za rože, pa raznorazne svinjarije, ki jih je mali prinesel domov... Nekako sem potem uspela spogajat malo mizico in stolčka, naredila sem kožuhasta sedala, da bi nam bilo toplo v rito in tako sva kdaj tam spila kako kavico ali vročo čokolado... Za kaj več pa pri vsej navlaki ni bilo prostora... In tako mi nikoli ni bilo za bit zunaj zraven celega kupa svinjarije...

Potem sem poslušala Huberemana, kako je znanstveno dokazano dobro (za vse mogoče stvari: fizično, psihično itd) bit zunaj vsaj 2 uri na dan. To itak vedno ugotovijo, ampak nekako je bila to pika na i. In seveda, ko imaš gimnazijko in šolarje, ti je jasno, da je treba ta "čas zunaj" nekako vkalkulirat v vsakdanje življenje, sicer se ne bo zgodil, ker niti približno nimamo časa se vsak dan 2 uri sprehajat... Oborožena z vsemi znanstvenimi dejstvi, narisanim načrtom, seznam stvari, ki jih rabimo in (za spremembo zelo realnim) urnikom, koliko časa bi nama to vzelo, sem ob navijanju otrok to predstavila lubiju. Ki je bil začuda kar za, da to kar ta vikend naredimo - planiran smo imeli izlet k dediju, pa nam je crknil avto in nismo mogli it, potem so avto uspeli popravit in nama tako ni treba kupovat novega, kakor je kazalo... Pa smo imeli čas in denar na katerega nismo računali, hehe.

 

Tako smo  začeli - najprej čiščenje... Otroci so pridno pomagali zdrgnit maz iz betonskih tal, saj sem si od nekdaj želela imet po tleh položeno nekaj lesenega... Na začetku se mu to ni zdelo potrebno, zdaj pa je bil za:). Včasih mora kaka ideja verjetno ždet nekaj časa - pa tudi različni smo - sama si izredno lahko predstavljam, kako bo nekaj izgledalo in tako imam seveda motivacijo in željo stvari spremenit. On pa dostikrat ne vidi potrebe, ker ne vidi tiste slike (jasno, če je pa v moji glavi, ne v njegovi:D). Ko pa je narejeno, je navadno presenečen, kako je res luštno:).

Tako smo se lotili - punce smo merile in označevale, žagal pa je izključno oči, za kar smo mu bile vse zelo hvaležne (mali je lovil ribe na bajerju s prijateljčkoma - ima ure zunaj še za cel teden:D). Naš balkon je namreč izredno nenavadnih oblik - milo rečeno. Ne vem, če je kje kak pravi kot:D. In seveda so nosilci ograje kar nekej na sredi, pa še kup takih traparij... Ampak "šta je, tu je", kot pojejo Dugmiči;). Je bilo pa res za cel dan žaganja...

Kaj pa pohištvo? Tista mala mizica ne bo dovolj za vseh 5! Bo pa verjetno vsaj začasno nosila malo večjo ploščo, da bomo lahko vsi jedli:). Malo sem pogledala, kaj obstaja, malo kaj imamo in tako nagruntala eno varianto, ki jo moramo še končat - bom pokazala, ko bo gotovo:). Ampak v bistvu sem si namislila, da bi tole malo otroško mizico (na sliki zgoraj) predelali v klopco za dva, ostali trije pa bomo sedeli na stolih (dva smo tako že imeli). Ta balkon je sicer precej večji kot tisti prvi, vendar še vedno ni ravno ogromen in nas je veliko;). Vse skupaj nas je stalo slabih 300€ - tla, mizni plošči, ki bosta miza in klopca in še en stol, pa lazura za les za zaščito odrezanih robov lesenih talnih ploščic. Mislim, da se bo zelo hitro splačalo:).

Tla so gotova, mizico je lubi tudi že skrajšal in dal zgornjo ploščo ven, da je zdaj klopca, vendar ker je balkon tako hecnih oblik, moram jaz zrisat in on odžagat še ploščo za mizo in za klopco, da bo vse skup nekako pasalo gor:). Poročam dalje, ko končamo:). Tole samo za motivacijo, če še katera rabi kakšne razloge, zakaj bi zrihatli kak zunanji kotiček, pa karkoli že to je :). Kake pol ure do 3/4 otroci že dobijo zunaj s samo hojo v šolo, vendar rabimo še skoraj uro in pol! In če sem pa tja jemo kosilo zunaj, ali pa napišejo tam kako nalogo... se pozna:). Da ne rečem, da bi to tudi mami pasalo;).