Leta 2012 sem pisala, da nimam pojma, kaj je svečenica in je ne praznujemo, ker nismo verni. Ampak časi se spreminjajo: medtem so otroci malo zrasli, preselili smo se, zaključila sem vse svoje hude projekte in ne, še vedno nismo verni, tako zelo se časi vendarle še niso spremenili;), sem pa vmes dobila eno luštno knjigico z raznimi običaji, praznovanji itd... za otroke, kjer je tudi svečenica in kjer piše, da se takrat po tradiciji je palačinke (za to je vsak izgovor dober, ne?).
Ampak to še ni to: na nekem blogu sem našla tale čarobni običaj, ki je poceni, prijazen, neskomercializiran in pravi balzam za povezovanje družine. Čeprav običaj ni od tu, je tako čaroben, da ga morate poskusit! Samo poskusit, vsaj enkrat, no! Potem vas bo tako in tako očaral;)
Cela družinica skup sedi za mizo in vsak na svoj papir nariše in/ali napiše svoje želje za naslednje leto. Lahko so kakršnekoli, brez cenzure, ker jih nihče ne bo videl:).
Lahko jih pa seveda pokažete celi družinici, za kar se bojo verjetno odločili vsi mali otroci:)
Potem vsak svoj papirček zvije v majhen svitek
in ga posadi v lonec z zemljo (sliki sta iz različnih let, zato je spodaj lonec že bolj zmahan:D).
Nanj potresemo malo zemlje, potem pa nad listke posadimo še vsak eno čebulico kake lepe rožice.
Spet zasujemo z zemljo,
kar je lahko bolj ali manj packasto:D
vtaknemo vanjo svečke, zemljo zalijemo in prižgemo svečke:
Če le lahko, pustite otrokom, da vsaj pomagajo prižigat svečke.
Tako bo vse skupaj še bolj čarobno...
Gledamo plamenčke in pustimo dobre želje, da zaplavajo v eter...
Mi delamo to že 4. leto zapored in otrokom (in tudi nama) je še vedno (ali pa vedno bolj) všeč! Svetloba svečk in lepe želje v zraku... pa tista tanka nevidna nit med nami... postane ob takih trenutkih skoraj oprijemljiva...
Ni komentarjev:
Objavite komentar