Že pred leti sem spraševala ljudi in iskala razne običaje, ki so bili pri nas pogosti (ali so še), pa sama nisem vedela zanje, ker tega nismo počeli, ko sem bila mala. Prijazni rituali, tradicije in običaji so namreč dobri za otroke (in odrasle), kar so uspeli celo dokazati (več o tem v knjigi Teorija o sreči, zelo fajn knjiga, mimogrede), vendar mi je bilo to jasno že davno, preden sem prebrala to knjigo, ker sem kot mala strašansko uživala v vseh malih običajih, ki smo jih imeli. In ne vem, zakaj jih ne bi imeli malo več;)
Pri nas torej sicer nismo dajali vejic v vodo na sveto Barbaro (4.12.), ampak naša škrata sta bila prepričana, da mi to moramo naredit in sta
se zafrkavala po vazi, v tovornjačku pa pustila bakrene kovančke proti
bakterijam v vodi in vrečico sladkorja za hrano vejicam.
No, tudi meni se zdi taka luškana zadevica, da je zelo fajn za otroke...
Celo naučijo se lahko kaj čisto mimogrede: temnolaska me je vprašala,
zakaj je treba vejice poševno zarezati, da bojo dalj časa žive in se
mimogrede naučila, da imajo rastline tudi žile, ki so tik pod lubjem in da
tako pride več vode not, ker je večja površina... Nič od tega ni bilo
planirano, da bi se morala naučit, pride pa vse spontano, ko kaj počneš z
malimi - in se naučijo, ne da bi se učili:). Mogoče ji bo prišlo prav čez par let pri fiziki in biologiji:)
Ni komentarjev:
Objavite komentar