Ker se spet približujejo ti prazniki, je čas, da objavim, kaj smo delali lani, ker ne vem, koliko bom letos slikala... Vem, da divali ni naš praznik, ampak meni je všeč zaradi lučk, puncama pa zaradi mandal. Začelo se je čisto za hec, ampak ker jima je bilo tako všeč, je postala družinska tradicija:). Tako vsako leto na divali delamo mandale, enkrat sta jih barvali, drugo leto sta jih delali iz fižolčkov, letos še ne vem, kaj bomo... Enkrat, ko bosta večji pa definitivno pridejo na vrsto "prave" - iz peska in tiste iz pikic, ker so tako noro lepe:).
Ampak za take male ljudi so fajn take bolj enostavne variante, sploh barvat znajo vsi (to naj bi bilo sploh superduper za motoriko, celo pedagogi dovolijo barvat mandale,medtem ko so pobarvanke kao groza in strah, v vrtcu bi nas linčali, če bi dali svojim otrokom pobarvanke, v šoli pa non stop barvajo, ko jim dajo čisto enake stvari... kdo bi razumel:D)
Ampak za divali Indijci tudi popolnoma počistijo svoja bivališča. In to tradicijo bi se splačalo uvest, dokler jim je to še v veselje, mogoče bi se obdržala še takrat, ko jim ne bo več;). Takole je zlatolaska veselo drgnila njihovo ogledalo.
In takole so pleskali zid, kjer otroci radi preizkušajo svoje in naše barve, svinčnike, kulije in vse, kar pušča sledi:D. Ja, grozno so nevzgojeni;). Ampak ne boste rekli, da se ne spomnite, kako fino je bilo risat po steni, pa nikoli nismo smeli... In ne boste rekli, da vas ni kdaj zamikalo, da bi svojim mladičem pustili to veselje;). Mogoče ne tako čisto uradno... ampak tako pač... potiho;)
In če imate bele stene, potem tudi ni tak problem prebarvat tistega koščka stene;) Kar ne pomeni, da se to zgodi, ker pač bele stene niso ravno na vrhu najinih prioritet;). Ampak če bomo sledili tradiciji divalija, bodo mogoče prišle na vrsto 1x na leto (v praksi recimo vsakih nekaj let:).
Zdaj pa k našemu prazniku, ki ga večina Slovencev še kako dobro pozna in slavi, saj je čisto tipično slovenski - Martinovo, ko sv. Martin iz mošta naredi vino. Meni sicer nikoli ni bil med ljubšimi prazniki, ker pač nisem ne maram vina in ker takrat ljudje navadno precej pijejo, kar ni nujno tako smešno kot se zdi tistemu, ki ima v žilah več kot 0,0;). Sicer če sem čisto poštena, v bližnji okolici sicer nimam prav dosti ljudi (v bistvu nobenega:D), ki bi se ga opijali, ne za martinovo, ne sicer, ampak komentar leti na splošno kulturo pitja;).
Vendar mi je samo izročilo, če izvzamem pijančevanje, čisto všeč, tudi Martin ni bil napačen. In lučke imam strašno rada:). Vsi prazniki z lučkami so mi všeč. Letos bo baje veriga ljudi z lučkami (lanternami) od waldorfske šole do hospica v znamenju detabuizacije umranja in upam, da se bomo uspeli pridružit.
No, ampak lučke niso edina dobra lastnost Martinovega:). Najde se še kakšna, recimo mlinci:).
Mlince delamo vsako leto za martinovo, pač klasična jed za ta praznik in tamalidve jih imata zelo radi in jih zelo radi mesita:)
In valjata. In pečeta. Pač mlinci so ena najbolj zabavnih naših jedi:) Mehurčkasti, luškani, poceni in dobri. Kako jih človek ne bi maral?
Ni komentarjev:
Objavite komentar