Preden se spravim napisat objavo o vseh sneženih zadevah, bo morda tole prišlo komu prav v teh mrzlih zimskih dneh... V principu je bilo tole novoletno darilo za babico (mojo mamo).
Vedela sem, da si želi in išče manjši bidon, ki bi ji šel v torbico in ga našla (v Mulerju, če išče še kdo drug), seveda pa so manjši bidoni poslikani z motivi, ki so... no, namenjeni manjšim potrošnikom:D. Tale dotični je imel gor kocke in ABC in medvedke... Skratka en tak otroški motiv je bil (pa še celo ne najbolj posrečen)... Ampak tak bidon lahko prav lepo prebarvate in poslikate po svoje.
Zato sem bidon lepo posprejala z bež barvo (ja, bež je pač "omiljena" barva babic;) - boljše je sprejat večkrat po malo, da barva ne steče. Več nanosov je potrebnih zato, da popolnoma prekrijejo spodnjo slikico in vsak nanos naj se posuši, preden sprejate še enkrat (pa treba je to delat ali zunaj ali pa nekje, kjer lahko dobro prezračite, ne glih v otroški sobi, skratka;). Ko imate podlago lepo enobarvno in suho, pa se lahko izživljate dalje:) Vzamete v roke akrile (barve za vse: les, kovino, plastiko, itd...) in poslikate po svoje. Sama sem za tole žabico uporabila šablono, ker sem jo ravno imela in ker vem, da je žaba najljubša žival tele babice - obstaja zelo dober razlog za to;).
Da pa se ne bi čaj v bidonu takoj shladil, sem sešila še "oblekico" zanj - narejen je iz dveh plasti debelejšega flisa oz. predelane odeje iz Ikee (kakor ne maram te trgovine, imajo pa res poceni kvalitetne deke, ki jih lahko spremeniš v svašta:).
Narejena je dveh plasti - vsako pa sestavlja krog za dno (enostavno obrišete dno in ga razširite za kak cm dodatka za šiv) in pravokotnik (dolžina je enaka obsegu kroga + vsaj 1 cm za stranski šiv, širina pa je enaka višini + vsaj 1 cm za živ zgoraj). Če koga zanima sam proces šivanja tega, pa naj se javi, ni ravno težko;)
Na en del sem najprej izvezla žabico (ročno), sešila oba delav tulca, vstavila enega v drugega in potem sešila notranjo in zunanjo plast skupaj, da so sedaj vsi vozli od vezenja varno spravljeni med plastema in ne motijo in se ne trgajo, pa še bolj toplo je, če sta dve plasti:).
No, takole pa sem zavila darilo v ponesrečeno kopijo not za kitaro:). Ja, vem, hrček, vse spravljam... Ampak včasih prav pride:D...Čez 7 let ali kako že:D.
6 komentarjev:
No, tule je pa zadnje čase zaznati precej mrtvila....zopet eden od dokazov, ko se "supermamice", ki ne hodijo v službo ali so iz tega ali onega razloga doma in počnejo ah in oh stvari z malčki, kar čez noč spremenijo v povprečne mame, ki komaj vozijo dnevno rutino....dobrodošla med nami ;)
U, kak tipicen slovenceljski nevoscljiv komentar, tudi smesko na koncu ne pomaga...
Lp
Hehe, sama se nikoli nisem imela za super mamo. Sicer pa ja, seveda se pozna, če te 8 ur ni doma - na več nivojih;):
- prvič se pozna to, da zdaj, ko pridem domov, planejo po meni, da se samo cortamo, ker jim pač to najbolj manjka, prej pa so imeli tega sproti dovolj in je ostalo še precej časa za vse ostalo,
- drugo je to, da so moji otroci, ko so v vrtcu, v glavnem ves čas bolni in takrat je seveda to, da jih pozdravimo prvo in tamali se najlažje pozdravi tako, da ga cartam, ne da delam ne vem kaj s sestricama
- tretje je to, da zdaj dobita v vrtcu dovolj teh raznih aktivnosti in jima bolj manjka samo cartanje
- četrto in v bistvu glavno pa to, da me sicer čaka še en kup objav in tudi v reali sicer še kaj počnemo, vendar sem zdaj precej skrčila čas za računalnikom (na račun službe in malih).
Kaj poenostavim: recimo lani smo naredile babicama torbe (onidve poslikali, jaz sešila), letos sta naredili samo čestitki in sama sem poskrbela samo za to, da smo jih oddali:D. Ampak glavno, da nekaj ostaja, jasno, da ne delamo ves čas enako (dobro/veliko/komplicirano...), ker okoliščine niso enake.
Kar se pa službe tiče, pa zelo dvomim, da je tole podobno povprečni službi:D. Po dveh dneh v službi sem imela 17 ur nadur:D, tako da glede na okoliščine, pač nimam nekih strašno hudih pričakovanj (beri: šta se mora, nije teško;)... Bo boljše čez par mesecev, če dobim kako normalno službo:).
Ma še vedno si super!!!! Res da ne pišeš več toliko-ampak to je je na našo škodo, ki te radi beremo. Sem prepričana da otrokom ravno tok daš...
Objavite komentar