ponedeljek, 08. oktober 2012

Nabiranje gob aka iskanje škratov...

Najljubši alfa samček je nor na gobe. Ostali (razen malega, ki mu jih še nismo privoščili) pa jih rajši jemo (sploh midve z Lejlo, ona je nora na gobe, ker jih imajo najrajši škratki...)
No, ampak otroke je tako in tako fajn odpeljat v naravo (pravo naravo, ker najljubši samček tehle zelenih zaplat ne šteje za naravo;) ampak kot bi rekel naš profesor mikrobiologije: "To je vse živu!";)) in ker je jesen, gremo vsako leto nabirat gobe:)
Takole sta se punci zapodili..

Kaj pa mali? on je komot in se je lepo pustil nosit;)

Punci rjave gobe med rjavim listjem ne zanimajo tako zelo, zato je bilo treba naredit zadevo malo bolj zanimivo... V takihle luknjah seveda živijo škratje, kot bi vam razložila najljubša svetlolaska.

Ampak tudi ona je bila presenečena, ko je njena sestra enega čokoladnega škrata dejansko našla! Potem sta seveda poiskali še enega:) Tavelika me je sicer malo sumničavo gledala in kar direkt vprašala: "mami, a to si ti nastavla?":D Ampak namen je bil dosežen:) Sta ju seveda takoj zmaznili in s tem zdržali cel gobarski pohod.

Lubi se je sicer jezil, češ da to nabiranje gob ni pravo, da je to iskanje škratov in to ne šteje, pa da smo naredili čisto premalo kilometrov, pa da to ni to, pa da smo počasni itd... Ampak v bistvu mu je šlo na živce verjetno predvsem to, da ni bilo gob in sem samo jaz našla enega jurčka, pa še ta je bil bolj mali...

Tako da zdaj ga  pošljemo na gobe zgodaj zjutraj, ko mi še čorimo ali se stiskamo, hehe:)

Bomo pa vseeno vsako leto šli vsaj 1x zraven, ampak vsekakor ne več sem, ker tu smo bili že 2x in nikoli ni bilo nič:D.

No, ker nismo našli gob, smo se morali zadovoljit z malico, prinešeno od doma: korenčki, sadje, čaj in sendvički s papriko, topljenim sirom in še nečim, česar se ne spomnim več...

Tudi mali škratek je želel svojo porcijo, ja.

Neverjetno kako hladno je postalo:(

Mali iz svoje flaške ne mara pit, iz sestricinega bidona pa... Itak!

No, to je pa njegova malica:D

Pa vi? Ste že šli letos po gobe? Mi jih imamo že precej nasušenih, zamrznjenih, pojedenih... Sva z Lejlo danes delali prostor za lučke v zmrzovalniku in zgroženi ugotovili, da so gobe povsod... Ampak ker se ne dava, so zdaj not tudi lučke, seveda (kaj ste pa drugega pričakovali? Sladoledu se pa tudi ne odpoveva zato!;) Ja, ja, moji geni so šli naprej, hehe)

2 komentarja:

N pravi ...

Za gobarjenje je pri nas pristojna tašča. Pa še ona nabira jurčke in lisičke. Včasih vzame kakšnega od vnukov s seboj in letos je veliko gob. Mi bomo verjetno šli nabirat kostanj (je varneje za vse vpletene :-D). Dobra ideja s čokoladnimi škratki. Itq da je karkoli iz rok sestric boljše kot pa od mami, najbolj pa če kaj 'ukradeš' med tem ko starejša sestra nekaj vneto razlaga staršem :D:P.

veri pravi ...

Hehe, tudi pri nas sta glavna gobarja tast in tašča, sta čisto divja s temi gobami! Imata cel zmrzovalnik poln in zaradi tega njunega (zame zelo praktičnega hobija:) lahko preizkusim vse možne recepte z gobami, hehe. In ker imamo škratka, ki ima zelo rad gobe, je sploh super:), midva jih imava pa tudi zalo rada.
Po kostanj nameravamo pa tudi mi it, seveda:)
Čokoladni škratki pa so fajn, da malo dvignejo zanimanje in poskrbijo za dvig sladkorja po divjanju po gozdu:).