petek, 20. julij 2012

Roza torta z vilami iz turškega sladkega

Evo, polšvedinja draga, posebej za tvojo malo:) Pinki torta, ena od Ronjinih rojstnodnevnih tort (ja, moje dete dobi več rd tort: eno na praznovanju s prijateljčki, eno za naše praznovanje na njen dejanski rojstni dan - na tapravi datum, eno navadno še za takrat, ko pridejo dedki in babice... pač - tako nam odgovarja, vi imate lahko po svoje -ampak ima več tort svoje prednosti:D). No, tale je bila tista za prav na njen rojstni dan, ožje-družinsko slavje. Zato ni tako zelo lepa (ker smo ipak samo mi in mi seveda vidimo lepoto v kipcih, ki sta jih punci sami ustvarili - dopuščam možnost, da je mogoče ne vidi čisto vsak;) mame smo navadno en mičkeno pristranske :D)
No, včasih je treba dat na tehtnico: ali hočeš torto lepo po jusu ali hočeš, da jo dejansko otroci sami okrasijo... Kaj jim bo prineslo več veselja? Pri nas naredimo tako, da torto za praznovanje s prijateljčki okrasi v glavnem mami, da je točno taka, kot si jo dete zaželi in se ve, kaj je kaj, torto za pravi rojstni dan pa naredimo skup in je taka, kot jo naredita sami, da se ne vtikam preveč zraven:) (Saj pravim, da je nujno, da ima več tort, a ne vidite, da res ni druge možnosti?:D)

Letos si je Ronja izbrala tole roza (jagodno) torto in nujno so morale bit gor vile. Ok. Kakšne? Ja, bele, itak, kakšne so pa vile? Madona, nisem več na tekočem... Ok, bele vile. Ampak oči je bil v službi, tičino masa pa v kleti (ne maram puščat otrok samih v stanovanju, znata odpret balkonska vrata, znali bi tudi prevrnit Svitovo zibko... ne bi rada, da to probavata, ko me ni zraven, da ju slišim;) Ja, kompliciram... (pa saj to že veste;))... Torej se bomo znašle drugače. Da bi prepričevala slavljenko, kakšne naj bojo njene vile, ne pride v poštev - če hoče bele vile figurice, potem bojo bele vile figurice - tega niti ne poizkušam, niti ne bi bilo fer, saj sem jo sama vprašala, kakšno torto želi... 
Na srečo je zadnjič očijeva teta prinesla iz Bosne tole turško sladko (to je tista negravžno sladka zadeva, navadno bela ali svetlo roza). Nekje v spominu imam, da se da iz tega tudi naredit kako tako maso (če dodaš še malo sladkorja v prahu, da je še bolj grozno sladko:D)... E, to bo pravo, poizkusit ni greh:)

Samo naš lokum je z orehi. Ja, se zgodi. Jih poberem ven in zvaljam v kroglico - in smo dobile zlato čarobno kroglo, ki jo vile čuvajo:) Kar je najbolj luštno pri otrocih, je to, da jim lahko res vse "prodaš":D. Oni so čisto neobremenjeni. Zanje je vseeno, kako je, nimajo neke vizije, da bi bili potem vsi sitni, če ne grejo stvari tako, kot so si zamislili (ok, mogoče kadar sami nekaj delajo, ja, takrat so tudi oni taki - ampak tako, če ti z njimi delaš, pa lahko gneteš idejo po svoji mili volji glede na okoliščine, pa vsi zadovoljni sledijo...) Nič ju ni zmotilo, ko smo videle, da so not orehi in sem jih pobrala ven - še fino se jima je zdelo, da imajo vile zlato kroglo - problem postane bonus, hehe - moraš jih met rad!:)

Lejle seveda gips ni ustavil, da ne bi naredila svoje vile. 

Najboljše pri vsem tem pa se mi zdi to, da otroci tako sproščeno komentirajo svoje umetnine - brez kakršnegakoli olepševanja in brez sledu kakršnegakoli negativnega čustva se ti odvije pogovor: 
Ronja: "Kaj je pa to?" 
Lejla: "To je moja vila." 
Ronja: "Ne, to že ni vila, to je grdo, to je kr en kupček, kr neki..."
Lejla: "Ja, pa je, to je moja vila!"
Ronja:" Mami, a ne da to ni vila?"
mami: "Ronči, Lejla je delala vilo samo z eno rokico, ampak to je res njena vila."
Lejla: "Ja, moja vila je grda, najbolj grda, ker mam zlomljeno rokico, pa nisem mogla z obema delat. To je moja grda vila."
Brez dlake na jeziku, brez sramu, brez jeze ali žalosti, ki bi (vsaj eno od tega, če ne že vse troje) spremljala tak stavek, če bi ga izrekel odrasel človek... Se mi zdi, da bi se res lahko veliko naučili od teh pamžev:). 
  
Pač - njena vila (čisto spredaj) je grda (ok, vsaj za vilo, no;), to je dejstvo. Kar pa ne pomeni nič slabega. Pač ni lepa, ko da morajo bit vse vile lepe:). Zanju je to dejstvo enako kot da je nebo modro, nič ni narobe s tem, nič ni treba spremenit. Tako je in sama beseda nima nobenega prizvoka in nihče ni žalosten, če naredi grdo vilo... Glavno je, da jo je naredila in se imela fino in je ponosna na svojo grdo vilo. Joj, kako zelo si želim, da bi tole nedolžno glavico tako pospravljeno ohranili še v puberteti... Če mi to rata, potem bom (upravičeno) zelo ponosna mami;). Ko jih vidim takole, si mislim, da očitno res sami vse zafuramo, če pa v osnovi sploh nimajo nobenih takih problemov...
Medklic: moja mami in tašča bi se križali, (če bi bili verni), če bi brali tole, da dejansko napišem, da je mala naredila grdo vilo:D. To se ne sme;). Ampak to je res, otroci niso neumni, saj ni slepa, (samo kiparit še ne zna in trenutno tudi ne more ne vem kako, tudi če bi znala):D. Je pa super, da se ji to ne zdi nič hudega. In dejansko če mi to "dovolimo" rečt in če se normalno pogovarjamo o tem, da nekdo nekaj zna, drugi ne, nekdo je tu boljši, drugi pa drugje, nekdo ga je tu posral, drugemu to ni ratalo,... potem tudi oni to normalno jemljejo, ni to nek tabu in ni nič hudega, če narediš grdo vilo (ful mi je všeč ta besedna zveza - grda vila - še nikoli nisem nikjer videla teh dveh besed skupaj:D). Zato sem vesela, da sem se ugriznila v jezik in nisem ustavila Ronje v njenih odkritosrčnih komentarjih.
No, pa še ena vila, to je mami "malo" pomagala in ta je bila pa Ronji najbolj všeč, saj ima lase do tal:) Se pa tudi sama nisem kaj dosti ukvarjala s to vilo, ker sem se naučila krasno lekcijo - da rezultat čisto zares ni čisto nič važen:) Ampak lase mora imet pa še vedno do tal (če ne zaradi drugega že zaradi ravnotežja - tale masa je precej mehka, bil je pa hudimano vroč dan;)...

Vse najboljše za te... vse najboljše za te... vse najboljše moja punčka, vse najboljše za te...

Še recept za pinki jagodno kremo (spodaj je biskvit) - to je moj, prirejen recept, kak je bil original glejte spodaj:
- pol kile jagod (če nimate svežih, so Etine zmrznjene zelo aromatične)
- 6-8 listov rdeče želatine (v originalu 8 listov, sama jih nisem imela toliko in sem dala manj)
- 100 g sladkorja
- pol litra smetane (*v originalu 800 ml, nam je bolj všeč bolj sadni okus, manj smetanast)
* v originalu sta še dva rumenjaka, ki ju dodamo sadnemu pireju, sama nisem ravno pristaš surovih jajc v pecivih, vsaj ne za male otroke in ker imam male otroke, ga ne uporabljam in ker imate verjetno tudi vi male otroke, ga tudi komot izpustite, se mi zdi, da ni ravno neke škode za okus;)

Jagode operemo in spasiramo v pire, skupaj s sladkorjem, najlažje je to s paličnjakom (po želji ga lahko še precedite, jaz ga nisem, zato so v kremi tiste male pikice od semen od jagod - samo pri nas nismo take zbirčne metke, pa nas to ne moti:D - pa še nič nismo komplicirale tokrat;)
Želatino namočimo v hladni vodi in čez cca 5 min. jo vzamemo ven, rahlo ožmemo in stopimo (sama to naredim kar v mikrovalovki) in jo zmešamo z malo jagodnega pireja, da se shladi, nakar lahko vmešamo še ostali pire.
Sladko smetano stepemo in vanjo na koncu vmešamo še jagodni pire. Okrasimo in damo v hladilnik, da se shladi.
In to je to.

1 komentar:

Anonimni pravi ...

Vse najboljše Ronji, velika punca že;) Veliko nepozabnih trenutkov z domačimi, pa neskončno veliko ustvarjalnih idejic in igrivosti!
Mali pikici - Lejli pa čimprejšnje okrevanje...
Bravo mami za tortice in za vse, res si mami za v izložbo;)
Cmokca vsem;)