nedelja, 15. maj 2011

Poslikani pručki in smetnjaka

Tole je trajalo celo večnost, da sem blagovolila končat, ampak zdaj je končano, hehe (bolje ikad nego nikad, ne? Madona se ponavaljam;). Pručki za malidve - pručk nisem jaz naredila ampak samčkov stric, niti nisem jaz pobrusila zgornje ploskve (ker je bila prelakirana, da se je potem lahko barva prijela gor, na lak se ne bi), ampak moj oče, jaz sem ju samo poslikala. Se pa kar nekak nisem spravila oz. sem parkrat kar zaspala predno bi se spravila. Ampak ajde - čeprav je trajalo več kot 1 teden - tu sta pručki: Lev za Lejlo:
 in Slon za Ronjo. Zgodba za temi pručkami je polna utopičnega optimizma, hehe. Punci sedita na teh pručkah, ki sta na kotni klopci pri mizi (iz stolčka sta non stop uhajali, pa še midva bi bila potem na klopi in ne moreva okoli skakat in prinašat vsega, kar se med kosilom rabi - tega je pri nas ful, non stop nekdo nekaj prinaša, ker sei nekdo (uganite, kdo) skoz nekaj zmišljuje: vodo, parmezan, tako žličko, onako vilčko, to, ono...). Zato sta onidve na klopci in ker sta premali, sedita na pručkah. 

Pručki sta skoraj enaki, vendar je Lejlina malenkost višja. To malenkost seveda vedno opazi Ronja in zahteva, da se Lejla presede, česar Lejla dostikrat noče in sledi neko pregovarjanje, ki ga sicer navadno lepo rešimo, vendar bi se ga midva rada čisto rešila (pregovarjanja namreč - ne da se nama;). Včasih pa se presedata kar tako, ker jima rata dolgčas na miru ali kaj jaz vem, zakaj se je dobro presedat sredi kosila, en razlog že mora bit, če je to tako popularno pri otrocih;). 
Skratka: puncama sem rekla, da si lahko zbereta, kaj jima narišem, če bosta onidve potem lepo sedeli vsaka na svoji pručki. Moram priznat, da zaenkrat kar deluje (mata ju kak dober teden). Še vedno vstajata, ampak se vsaj ne presedata (ker tisto je res mučno - ko hodita ena mimo druge na ozki klopci, se vedno kaj na mizi polije:D, pade iz mize kak poln krožnik ali kaj podobnega...če že katera ne pade ali se spotakne ali kaj tretjega) - skratka se je splačalo:).
 
No, potem je pa še zgodba z odpadki: imamo namreč dva velika enaka koša: enega za organske odpadke in enega za embalažo. Ta dva koša sta nama zelo všeč, ker sta praktična, nemoteča, pa še poceni sta bila. In niti približno si ju ne želiva menjat. Ampak seveda ker sta enaka, se ni vedelo, kaj gre kam. Punci sta vedno spraševali, v kateri koš morata kaj vršt in vedno jima je bilo treba pokazat, ker "desni" in "levi" še ne razumeta najboljše. Ampak punci niti nista bili tak problem, sta se kmalu navadili, kaj gre kam.
Večji problem so bili obiski, ki so veselo metali vse povprek. Zato sem najprej povedala Ronji, kako naj razloži babici, kaj gre kam. Neuspešno (baje je razložila - tako sta obe rekli, ampak v koših je bilo vse zmešano in je potem samček (on odnaša smeti) dol ločeval kosti od rib od jogurtovih lončkov in to res ni preveč fajn opravilo;). Potem sem dala na koše listka (post-it listka, ki se nalepita) - neuspešno, verjetno sta se med uporabo odlepila in smo spet na začetku... Potem je bil še problem premikanja košev (ker ko kuhaš, dostikrat delaš te stvari dokaj rutinsko in ne pogledaš vsakič v koš, ko kaj not vržeš, je bilo včasih kar triki, ko je kdo (uganite, kdo) zamenjal pozicijo košev in se mi je dostikrat zgodilo, da sem pobirala limonine peške izmed jogurtovih kozarčkov;) Tako sem se odločila in koše oz. njune pokrove poslikala:

Se zavedam, da to še ne pomeni, da bojo odpadki vedno v pravih smeteh, ampak vsaj izgovora, da je vse tako komplicirano, nihče več ne bo imel, hehe;) In tudi če bo kdo kanti zamenjal in premaknil, se bo vedno že od daleč videlo, kaj je kje in bomo lahko zamenjali nazaj:). Pa malima lahko zdaj komot rečem, da naj vržeta tja, kjer je narisan olupak od banane ali pa jogurtov kozarček (pa zdaj niti ni več treba rečt, sta poštudirali sistem, ker zdaj ne mešata več kant:).

2 komentarja:

Simona pravi ...

Tale ideja s koši je super. Dom je še bolj domač, kajne? Pručki pa sta otroško pisani - lepi!

Andreja pravi ...

Krasne poslikave. Všeč mi je da uporabljaš tako živahne barve!