Odkar pomnim, sem vedno rada delala darila. Rada sem osrečila koga, všeč mi je bil občutek, ko ti zaigra srček, ker lahko nekomu narediš lepši dan:). Vedno sem mislila, da je učiteljicam in vzgojiteljicam všeč dobit nekaj, kar je uporabno in ni samo praholovec oz. slikica, pa da so se vseeno potrudili zanje njihovi mali varovanci, da to šteje več kot "money, money, boni" (na melodijo od ABBe;)... Dolgo, celih 38 let sem imela ta izredno romantični in naivni pogled na svet:). Kot vidite, me čisto še vedno ni zapustil:D. Vendar me realizem počasi dohiteva (se vidi, da nisem več tako hitra kot pri 20ih;) in mu s svojim polomljenim kolkom ne morem več uit:D).
Še vedno rada delam darila. Še vedno jih delamo skupaj z otroki. Kaj se je torej spremenilo? Ugotovila sem, da so takšne samo najboljše vzgojiteljice, ki pa jih ni veliko;). In da vsem ostalim več pomenijo materialna darila in zelo rade dobijo bone in drago kozmetiko in jim trud malih ročic ne pomeni toliko (tudi če ni praholovec ali zmečkana slikica).
V tem vrtcu grejo stvari vsako leto dlje in vsote, ki jih zbirajo, so cca 1-2% našega mesečnega prihodka (od 10-13€/otroka in gor)... To niso več simbolična darila in ne počutim se več dobro pri tem. Ker je treba dat bone, pa seveda rože in sladkarijo zraven. Lubi se je zafrkaval, da zakaj jim ne damo kar denarja v kuverto, če je to tako važno:D. Saj ima prav - damo jim bone za 40, 50,...€ za trgovino ali salon, "da si bodo lahko izbrale to, kar si želijo"... Pravi, da bi si z denarjem pa lahko sploh izbrale točno to, kar hočejo... In ima prav.
Kakor ne maram pljuvanja po kapitalizmu in prelaganja odgovornosti na družbo itd.., ker mislim, da pri nas še vedno lahko skoraj vsak živi po svoji vesti, so situacije, ko je to hudimano težko. Včasih zbirajo darilo za učiteljico, ki je bila tebi ali otroku zanič, kar se je zgodilo lani in čeprav je bila vsota simbolična, sem se zelo slabo počutila ter si obljubila, da ne bom več sodelovala, kadar ne bom tako čutila in pika. Drugič zbirajo vsote, ki se ti zdijo čez mero dobrega okusa. Na srečo zdaj zbirajo starši med sabo in otroci niso več sploh vpleteni v ta naš miš maš:).
Kadar nekdo res dela zelo dobro, da neko dodano vrednost, nekaj, kar mu ne bi bilo treba, ker za to ni več plačan, takrat se sama z veseljem zelo potrudim (npr. lani pri drugi učiteljici;). To se ni in se nikoli ne bo spremenilo. Še vedno je luštno dat:). Lani sva se z eno mamico mislim da 5x dobili, da sva izbrali in kupili knjigo in vrečo za knjige, da sem jo potem potiskala in je ona lovila mulce po hodniku, da so se vsi podpisali... Ampak za tisto učiteljico je bilo vredno! Ker se je tudi ona potrudila bolj kot bi ji bilo nujno treba. In bila je vesela, čeprav darilo ni bilo vredno 200+€, ampak cca 10x manj in čeprav ni bilo za njeno razvajanje, ampak pravljice, ki jih bo lahko brala svojim naslednjim učencem (in prav to ji je bilo najbolj všeč, vsaj tako je rekla:)... Zanjo je bilo meni vredno, za vse pa se ne splača, to je dejstvo. Vem, da tega ne mara nobena učiteljica slišat, vendar so razlike. In vseh si ne želiš obdarovat, pričakujejo pa to verjetno vse;). Nobena ne misli, da ona pa mogoče letos ni delala najboljše. In tu nastane problem...
Zdi se mi, da se izgublja nekaj čistega in iskrenega.
Tisto nekaj, kar je lebdelo med nama z učiteljico likovnega pouka, ko
sem ji enkrat prinesla iz morja ogrlico iz školjkic, ki sem jo nanizala,
zapakirano v razbit kozarec povezan z mojo pentljo za lase - zgledalo je res fajn in veliko jo je
nosila:). Stalo je nič tolarjev (ali so bili takrat še dinarji?), sem jo pa kar dolgo delala in ves čas sem mislila nanjo in ona je to vedela, čutila na enem čisto drugem nivoju. In naredila sem ji jo, ker sem sama tako čutila - in ne, nisem bila kaj dosti starejša od teh naših malih... Otroci so iznajdljivi. Znajo naredit nekaj iz nič. In radi se potrudijo za nekoga, ki se je potrudil zanje. Ampak zdaj tega ne morejo več, ker vzgojiteljice/učiteljice pričakujejo precej več, ne pa nekaj otroškega in na to ne trznejo več... Saj se nasmehnejo, ampak ni več tistega "ima neka tajna veza"... In tega mi je škoda. Ne vem, ali to še kdo vidi, ampak to se mi zdi nekaj, kar je vredno več kot tiste masaže... Ker vem, da se je tista učiteljica še spomni... Masažo bi pa drugo leto že pozabila...
Bojim se, da s temi razkošnimi darili jemljemo svojim otrokom to, kar bi jim v bistvu radi z obdarovanjem pokazali - kako lepo se je nekomu zahvalit, ker je bil dober do tebe in kako lahko nekoga razveseliš, če se malo potrudiš. Zdaj reveži ne morejo več tekmovat s tem. Moja ogrlica iz školjk je lahko razveselila učiteljico bolj kot šopkek rož, ki ga je kdaj dobila konec leta. Zdaj tega otroci nimajo več - vzgojiteljice/učiteljice si večinoma želijo nekaj bolj materialnega, večjega, ne samo malenkosti... In se vljudno zahvalijo za otroško reč, vendar se ne razveselijo več teh malenkosti in mali ne čutijo več tistega - uvau, dejansko LAHKO naredim SAM nekaj, kar jo bo zeloooo razveselilo. Jaz sem to imela, meni tega niso vzeli. Mi svojim to jemljemo s tem preseravanjem. Je res vredno?
In tako se vsako leto bolj sprašujem, ali ima sploh smisel, da kaj delamo za učiteljice/vzgojiteljice, če jim to vendar nič ne pomeni... Vendar se potem vedno najde kakšna dobra, luštna, ki je bila iskreno vesela:). In zanjo se splača:). In za otroke. Ker je njim tudi luštno dat, tako kot je bilo meni:). In tega jim ne bom jemala samo zato, ker so zdaj "drugi časi" in se spodobi darila, ki so vredna vsaj toliko kot nakup šolskih potrebščin;). Mali ne vejo, da so se včasih vse tako razveselile malih stvari (ker smo dajali samo šopek rož ali 10 dag kave:D).
Oni so veseli, da je bilo eni všeč. In dokler so mali, niti ne vejo, da so bolj vesele in se na vse pretege zahvaljujejo za tista "druga" (materialna) darila - če jih damo skupaj, mislijo, da se zahvaljujejo njim:). Ne vem, ali je prav, da jim slikam svet lepši kot je, ampak z lepšo sliko v glavi, bodo lahko naredili lepšega:). In po pravici povedano jim še ne morem povedat po pravici: lubi moj sine, tole, kar si se ti trudil cel dan, ni njim pomenilo nič v primerjavi z bonom za masažo oz. trgovino... Meni je življenje dalo 38 let, da sem to sprejela, mislim, da si zasluži tudi on še vsaj 30, do takrat se mu bom trudila kazat malo lepšo sliko;). Eto, zato sem proti tem dragim darilom!
In
predvsem se mi zdi, da ni fer - ker so vzgojiteljice/učiteljice, ki niso čisto nič
slabše, pa pač niso razredničarke ali vzgojiteljice, ki ne dobijo čisto nič, ker so pač imele to leto neko združeno
skupino in se starši še ne poznajo in/ali niso tako premožni ali pa
enostavno ni nobenega "vodje", ki bi organiziral pobiranje denarja
(nekaterim je nerodno dat svoj TRR za nakazila, recimo)... Vse skupaj mi je vedno bolj
tuje in odvratno. In ne želim si več sodelovat pri tem, ker ne čutim več
tako. In ne maram dajat daril, če ni iskreno.
Vendar ni vse črno. Ker še vedno so vzgojiteljice/učiteljice, ki nočejo in ne sprejemajo velikih daril, sploh ne od staršev (saj se ve, kdaj je darilo vsaj delno tudi od otroka;). In to javno povejo. Ali pa si iskreno želijo samo darila, ki bi jih lahko uporabile pri svojem delu - ker so s srcem pri delu. Ker si bolj želijo delati dobro kot uživat na masaži in ki jim otroški nasmehi pomenijo več kot gladka koža;). Tiste, tanajboljše. Ta post je za vas. Da ne boste mislile, da vas ne vidimo:). Vem, da delate še naprej dobro in tudi po letih drugje, se še velikokrat spomnim na vas:). In tiste, ki vas ne poznam, pa se najdete v tem, ki vam je neprijetno ob dragih darilih, ki nimajo veze z vašim poklicem... radi vas imamo!
In tiste, ki tega resnično nočete, povejte! Tiste, ki so to res jasno povedale, smo starši vedno upoštevali. Včasih smo se drugače znašli, ker bi bilo res trapasto, da ravno tanajboljše ne bi čisto nič dobile, ampak nismo nosili dragih daril in vedno so pomagali otroci in lahko ste uporabile pri delu. Ker vsaj pri teh še obstaja tista "tajna veza"... Zato se teh še vedno spomnimo in one nas, tudi po več letih, ko se nismo videli...
Ker kapitalizem in tekoči računi in masažni boni in ambiciozni premožni starši ne morejo ubit tistega nekaj v nas, med nami... Naj se vsi obdarujejo, kakor se želijo. Naj starši zbirajo vsote, kakršne želijo in naj uživajo normalne vzgojiteljice na svojih masažah; tiste pa, ki si želite to drugo, česar se ne da kupit - tega nam nihče ne more vzet:). Izgublja se v vrvežu vsega ostalega, vendar še vedno ostajajo mali biserčki, samo bolj pozorno moramo gledat, da jih vidimo...
Nadja, Petra, Eva in Neda, še vedno vam ni para!
Ni komentarjev:
Objavite komentar