Ena reč, ki mojim otročičem strašno dogaja, je Lumpi tek. Prvič sta šli punci že leta 2011 (in se salamensko prehladili), naslednje leto sta bili bolni že prej, potem 2013 sta bili končno spet zdravi tak čas, lani pa smo celo uspeli it vsi skupaj!:)
Predlani je šla samo zlatolaska, ker je bila temnolaska povabljena na rojstni dan. Kakšno darilo je nesla, sledi enkrat v prihodnjih dneh:)
Zlatolaska je bila presrečna, da sva šli tja SAMI. No, vsaj teoretično sami, ker v praksi sva najprej oddali sestrico v muzeju, s seboj pa sva imeli ves čas še malega, ampak tega očitno ni štela, ker je spal in je ni motil - zanjo je bil to samo njen čas z mami - a ni to praktično?:)
Malo manj praktična je organizacija, ker se sama na teh množičnih prireditvah vedno bojim, če ne vidim svojega otroka, da bi mi ga kdo vzel... Vem, da se to pri nas ne dogaja prav pogosto, ampak vseeno - rajši jih vidim:). No, zadnji dve leti je bilo vseeno bolje organizirano kar se tega tiče, saj smo lahko tekli starši za njimi in jim tako ni bilo treba tako dolgo čakat samim v cilju (kar je bilo super, ker sem bila tokrat sama z obema tamalima in nisem mogla bit hkrati na štartu in v cilju). Pohvale za to:).
V ciljni ravnini:)
In tik pred finišem:)
V cilju. Meni je tale glomazna lumpika sicer nekoliko groteskna, ampak otrokom je všeč (zdaj, včasih sta se je pa bali ko hudič križa!)
In sreča največja - majčka in medalja:). Mimogrede: na tega hudiča se je treba prijavit precej prej! Včasih se je dalo še na dan prireditve zjutraj, zdaj se ni dalo niti zadnje dni. Sva poizkusila vse mogoče, pa se ni dalo - tečt so ji sicer potem vseeno pustili, majčko sem dobila od sosedovega fantka, ki mu je premala, medalj so imeli pa dovolj, tako da jo je vseeno dobila in tako smo vse rešili:). Ampak tako za drugič oz. za opozorilo... treba se je prijavit veliko prej! Zato vam tudi zdaj to pišem, par dni pred letošnim tekom dobite pa še slikice od lani:). Samo takrat ni bilo tako zabavno, ker je temnolaska tekla s svojo šolo, ki smo jo iskali kot nori...
PS: če to bere slučajno kaka učiteljica šole, ki tudi organizira tek za svoje učence, vzamite s sabo kako tablo, ali pa napišite vsaj na balon ime svoje šole... Tiste šole, ki so to naredile, je bilo zelo lahko opaziti, našo smo pa iskali ko zmešani (in nismo bili edini;).
PS: če to bere slučajno kaka učiteljica šole, ki tudi organizira tek za svoje učence, vzamite s sabo kako tablo, ali pa napišite vsaj na balon ime svoje šole... Tiste šole, ki so to naredile, je bilo zelo lahko opaziti, našo smo pa iskali ko zmešani (in nismo bili edini;).
2 komentarja:
JOj, mi smo letos malo bolj načrtno(glej naštudirali ure in prihode, odhode) na šolski tek. GROZLJIVKA. Do štarta še ok... Mala k sreči ni hotel it, čeprav je bila potme amlo žalostna ob ugotovitvi da medalje ne bo... veliki je ta krst prestal že lani, oz si ga je ogledal lani, sodeloval pa ni..letos pa zelo pogumno.. Mene je enznansko stiskalo, ko so se mulčki gnetli v ogradi...in najhuje seveda na cilju-to je dela ki ga lani nismo rpeizkusili-zmeda, gneča, panika..joj joj..Tamali sme česitala da ni šla na tek, ker je bilo res grozno slabo organizirano na cilju, velikemu, ap ker je to prestal brez panike.. za prihodnje leto ap ne vem kako s ebomo zmenili saj sumim da bosta oba hotela it...
lpk
Ja, če sta dva odrasla, gre: en pospremi otroka na štart, drugi pa ga čaka v cilju. Pa šolski tek navadno organizirajo šole in jih oni odpeljejo na start in pripeljejo nazaj na zbirno točko (tako je bilo letos, lani smo sami pobirali otroke). Ampak ti večji bi se upam že začeli dret, če bi jih kdo hotel pobasat... Je pa fino, da smo lahko tekli za otroci in jih tako pobasali takoj na finišu:).
Nam se je vseeno uspelo izgubit (družina na dva dela, ker je vsak za svoje skrbel - fanta in punce) in smo očija prestrašile do obisti, ker se nismo našli(ker mi takrat ni deloval mobi, ga tudi poklicat nisem mogla),... No, smo se našli:))
Objavite komentar