Vilinski vrtički

Mala me je zadnjič spomnila, da sem tale blog čisto zanemarila... In ker ona obožuje vilinske vrtičke in je konec šole, ko je itak fino kdaj otroke zamotit s kako luštno naravno dejavnostjo, vam predstavljam vilinske vrtičke.

Če bi jih radi sami kdaj naredili - recimo tale vodnjaček, si lahko pogledate kako tukaj.

Sicer pa to ni kaka raketna znanost - naredite razne mini ograjice, letvice, potke, vrtičke... dodajte kakšno mini rastlinico, če imate lahko v vrtičku zemljo ali pesek zanjo in po želji še kak srčkan dodate, pa je to to:)

Veselo ustvarjanje!

Kompletek za rojstni dan

 In še zapoznelo darilo za rojstni dan - vsako leto namreč za rojstni dan dobijo eno doma sešito oblačilo - letos plišasto tuniko in hlače - super udobnen komplet, čisto bombažen in ji hudo dobro paše! *Za tiste, ki se sprašujete, zakaj hudiča bi pri vsej obilici oblek, ki jih sedaj dobiš, šival svoje:). Take ne dobiš - pa točno tako si je želela - zato;). In zato, ker je to en od mojih jezikov, da ji povem, da jo imam rada...

In ker so najini otroci tako fajn, da z veseljem nosijo stara oblačila, ki jih dobimo, je nekak fer, da dobijo kdaj kaj točno takega, kar si želijo:). Kjer je omejitev nebo - izberejo si kroj, izberejo si blago, izberejo si dekoracije... Parkrat na leto, recimo;). Za rojstni dan in za začetek šole vedno, pa še kdaj vmes in vedno jim nekaj sešijem na morju vsakič ko oči pride na obisk, samo tam so omejitve malo bolj prizemljene - izbirajo lahko iz blaga, ki ga imamo tam;)
Tale kompletek je že potoval na Finsko in se hudo splačal kljub temu, da sem preklela vse mogoče sukance, ampak o tem kdaj drugič;)

Takole jo je naslednje jutro čakal na mizi... Imam otroško lutko za šivanje, ki jo oblečem v obleke, ko jim jih naredim in postavim na kuhinjsko mizo, kadar končam ponoči;).

Takole je uživala v svojem šotorčku, v svojih novih oblačilih in med branjem svoje nove knjigice grickala pistacije, ki jih je tudi dobila za rojstni dan;).

Pa še ena slikica oblek med akcijo - da vidite, da so res uporabne kar tako;). Tole je bilo, ko smo delale testenine, ampak o tem pa kdaj drugič;).

Zlatolaskin rojstni dan

 Ljuba moja zlatolaska, končno objava o tvojem rojstnem dnevu, za katero me žicaš...

že zelo dolgo, hehe;) Bolje pozno kot nikoli, ne?;) *Kot vidite, njen rojstni dan je malo po novem letu, smrekica še stoji:D

Kot vedno zvečer naredim/va šotorček, kar je tradicija že od njenega 4. rojstnega dne, ko si je zaželela šotorček za rojstni dan, ga dobila - in odtlej si VSI TRIJE VSAKO LETO želijo šotorček :D... In vedno jih notri čaka prvo darilo - knjiga.

Navadno tudi pogrnem mizo in pogrinjek za rojstnodnevno slavljenko/slavljenca. Zajtrk je ovsenček, ki ga jemo z vanilijevim jogurtom (ki je počakal v hladilniku) in banano. Zadaj je rojstnodnevna kronica in rojstnodnevni venček. Popoldne, po šoli, smo imeli družinsko kosilo po izboru slavljenke - ajdovi žganci z govovo omako, njena najljubša jed:

 

Po kosilu sledi torta, kakopak! Lani je mala dobila od dedka Mraza drsalke in potem precej drsala, zato si je zaželela drsalko na torti.... Mami je že precej iz vaje kar se tiče modeliranja iz rahlo presušene tičino mase... ampak mali je bilo všeč in to je glavno!

Po kosilu sledijo darila...  Vedno dajemo darila od najmlajšega do najstarejšega člana družine... In odpiranje daril je vedno zabavno - skoraj vedno je kakšna malenkost ultra dobro zapakirana:)

In vedno je kup objemov...

Res veliko...

Torto navadno pojemo po darilih, ker to en čas traja in se kosilo ravno fajn posede vmes:D. Imamo dvojno pihanje svečk - na torti in na rojstnodnevnemu venčku - za vsak slučaj, da se res uresniči;).

Vse najboljše, mala moja! Fajn je živet s tabo!

Ne samo meni;)

Rojstnodnevna oprava - oblekica, ki jo je dobila za sestrino valeto...

Še več obječkov... (in daril;)

In še več objemčkov... Slike niso kronološko urejene, ker pač... mi vse zbrka, če jih premikam sem in tja;).

Zvečer se slavljenka spravi z vsemi svojimi darili v šotorček in uživa... Potem vsaj en dan spi v šotorčku...

ki nato stoji še nekje do bratčevega rojstnega dneva :D. Spodaj občuduje svojo novo skodelico, kjer so vsi veliki premiki v kemiji, glavne reakcije... Dejansko poučna šalca, kdo bi si mislil!

Naslednjič pa še o zapoznelem darilu za rojstni dan - vedno namreč dobijo nekaj za oblečt, ampak tokrat mi ni uspelo sešit prav do tega dne, je bilo pa zato točno tako, kot si je želela:).

Puuust - za najstnike

Pravijo, da se najstniki ne marajo več šemit. Pravijo, da niso za hece, ker hočejo, da se jih jemlje resno. Pravijo, da današnji otroci ne znajo nič več naredit sami. Pravijo, da nimajo domišljije in samo sedijo pred ekrani. Pravijo, da jih ne moreš spravit stran od telefona. Pravijo, da se jim nič več ne da.

Oprostite, ampak ne verjamem! Mali so si svoje kostume razen oblek izdelali sami. Jaz sem sešila samo zlatolaskino tuniko za Vinetuja (iz starega usnjenega krila, ki mu je nekdo že odstranil pas in smo ga dobili na pol razrezanega bogvekako od bogvekoga z bogvečim:D). Malemu Old Shatterhandu sem sešila hlače in srajco iz umetnega usnja, ki ga je sam kupil (se dogovoril z bico, da sta šla na poti k njej še v trgovino z blagom, ga sam izbral in sam plačal!). S puško mu je malo pomagal oči, vse ostale pripomočke pa je naredil sam:

- ostroge iz recikliranih pokrovov od "ječmenove kave", trakca in razcepk
- pištoli iz palčk (super se je spomnil, da je palčke spel z vezico medtem, ko se je lepilo sušilo! Ko je vse skup pobarval, je zelo realistično izgledal ta del, ki drži naboje (nimam pojma o delih orožja, to ni moje področje:D)
- tomahavk (sekirico) in nož iz kartona, nožnico iz usnja (reciklirani ostanki od bogvekoga)
- kamulet (pipo miru) iz Keramiktona (na zraku sušeča masa, ki jo potem še spečeš v pečici) in palčke
- ogrlico z zobmi iz Fimo mase
- še konzervo sardin je pojedel in dal prat v pomivalca, ker ima Old Shatterhand v njej spravljen dnevnik:)
- sestra mu je posodila svoj usnjeni nahrbtnik, druga bandano, jaz škornje, ki sem jih dobila od mame...

Mala si je celega konja naredila čisto sama. Bila je besna, ko je razpadal, pa sem ji ga pomagala utrdit s kartonom spodaj - ampak to je bilo post festum, sicer pa si ga je sama izmislila, naredila, kaširala, polepila, pobarvala, nalepila grivo, naredila ušesa iz filca, uporabila kamenček za oko (to mi je bilo sploh ultra všeč!)... in seveda tudi orožje, itd... Jaz sem ji poslikala obraz in naštimala lasuljo. Izi pizi:).

Tavelika je sama našla kostum, ki ga bo lahko nesla v šolo, da ne bo preveč kompliciran, da se bo dalo z njim na bus,... in ga naredila sama. Mene je sem in tja prišla kaj vprašat: "Mami, kaj naj uporabim za telo?" "Po moje najboljše kar stare žabe, pa daš not balone, pa je:)" ampak naredila ga je čisto sama. narisala krila, jih izrezala, pobarvala, sešila telo, vse... Jaz sem ji posodila pajkice, ki sem jih nekoč dobila in zavezala vse skup gor, ker to človek res težko sam, ampak to je pa to!

Današnji otroci in najsniki niso nič kaj staršno drugačni od otrok in najstnikov pred leti. Delajo to, kar jim prinaša veselje, če se le da, kdo pa ne? Imajo domišljijo in se radi šemijo - če si seveda lahko sami izberejo, kaj bojo, jih ne omejujejo pri njihovem ustvarjanju in jim pomagamo poskrbet za vse tiste detajle;). Ker detajlio so pomembni! Sploh pa malim otrokom:)

Najstniki si znajo sami izdelat kostum, saj imajo zdaj več virov, kot smo jih imeli mi - internet je poln idej za doma narejene kostume:) Čeprav je mala našla idejo za tuniko v prastari knjigi "Ročna dela" - iz 70ih let:D. potem sem ga sicer morala čisto zimprovizirat, ker sem imela samo zelo omejeno količino blaga v tistem krilu - in uporabila sem vse do zadnjega trakca - dobesedno:).
Dandanes je tudi več starih oblek in embalaže - precej več, tako da je izdelava precej lažja, saj imaš na voljo veliko reči... Mi (odrasli) moramo samo tolerirat kuhinjo polno napol narejenih kostumov, prispevat kak nasvet in potolažit kakšno frustracijo, to je vse. A ni fino met najstnike?

 Še vedno so zelo čustveni, kot so najstniki vedno bili, ampak to ne pomeni, da se samo jezijo! So tudi zelo veseli, hehe:). Včasih se eno zelo hitro prevesi v drugo - za to smo pa odrasli tu, ne?;) Vsaj tako jaz vidim svojo vlogo zdaj - ni mi več treba toliko naredit zanje, tu sem za to, da pomagam potegnit naprej, ko se kolo zatakne, potem pa spet spustim, da sami rinejo, dokler se spet ne zatakne toliko, da ne morejo sami odtaknit.

Srečen božič

 ... vsem, ki ga praznujete in lep miren praznik vsem, ki ga ne:) Takole smo ga "praznovali" mi:) ne vem, če se to šteje pod praznovanje, je pa vseeno nekaj, česar ne delamo vsak dan - no, v bistvu tega nismo naredili še nikoli:D.

Naša prva "chaucherie" - bogato obložena deska z raznimi delikatesami...

Dostikrat smo za praznike pri dediju, vsaj kak dan. In on ima rad kruh in meso. Mi imamo radi zelenjavo. On ni tako navdušen nad okraševanjem in prazniki kot mi;). Ampak z malo domišljije, se da vse mogoče skombinirat;). Tako da ni nekaj strašno posebnega, ampak vseeno je;). Da mu ne okrašujemo stanovanja, smo se odločili okrasit hrano:) To ga ne bo motilo, mali pa bojo vseeno imeli svoj praznični občutek:)

Hiška iz namaza je nekam nizka, ker je krožniček bolj globok, ampak dobra je bila vseeno:)

Na Pinterestu že dobesedno leta občudujemo te umetelno naložene deske, polne delikates in lepo izrezljane zelenjave... Letos pa smo jo prvič naredili sami:). Rožice iz salame in pršuta, hiška iz doma narejenega liptaverskega namaza in salame za streho... pa kup narezane zelenjave in sira okoli:)

Rožice iz salame so zelo enostavne za naredit - če koga zanima, naj pove;)

 

Za tole reč ne rabite nič posebnega, nič strašno dragega ali fensi: salame in pršuta tu ni veliko - ker vem, da ni fino, če ostaja na zraku, sem bila rajši bolj varčna pri mesninah in toliko bolj radodarna z zelenjavo - ker to vedno takoj požremo in vem, da ne bo ostajala:D. Za vegije lahko naredite streho tudi iz korenčka recimo - ali sira. Za vegane vzamite tofu namesto skute in naredite kak veganski namaz, pa pač več zelenjave in kaj jaz vem, kaj vegani jejo na kruhu namesto sira in mesnin - že tako se ne spoznam na mesnine:D. Ampak z malo domišljije se marsikaj da:).

Novoletna smrečica iz polnjenih kruhkov, pesta, češnjevih paradižnikov in sira.

In zraven sem spekla naš zdaj že tradicionalni kruhek v obliki smrečice - naredim testo, ga razdelim na toliko delčkov, kolikor jih želim imet za smrečico, v vsak košček damo eno malo mocarelico, oblikujemo v kroglico in jih zložimo na pekač v obliki trikotnika z dvema kroglicama za deblo spodaj.

Kruhova smrečica v nastajanju...

Kruhek spečemo in premažemo s pestom ter okrasimo s češnjevimi paradižniki (za okraske), naribanim sirom (za tla) in še eno kroglico mocarele za zvezdico na vrhu smreke.

Spomini v nastajanju - skupno okraševanje delikatesne plošče...

Dobra stran takih kosil je, da lahko otroci pomagajo, da malo počakajo, da lahko narediš testo vnaprej, greš ven na zrak in ko prideš, samo še sestaviš vse skup... In medtem ko se peče, zložite skup desko... in vsi radi pomagajo, ker je zanimivo, ker se lahko umetniško izražajo, naredijo potko iz sira, rožice iz salame, karkoli pač... saj veste, da se otroci radi igrajo s hrano;). No, ne samo otroci;)

Praznično kosilce:)

Lepe praznike vsem skupaj!

Prazniki za vse, ki se jih ne veselijo

Prazniki so super in jih imam rada, a znajo bit hudo težak čas - za vse, ki so koga izgubili - sploh če so ga ravno v tem času (tudi če je bilo že pred leti - žalovanje se pač ne zaključi v 6ih mesecih, kot si nekateri psihologi napačno razlagajo;). Ljudje med prazniki hočejo slišat veselje in smeh, nihče noče gledat kislih lic... Dejstvo pa je, da niso vsi ljudje veseli med prazniki - in da jim tisti, ki smo trenutno na bolj srečni strani, lahko pomagamo. Da pa je včasih pametno malo razmislit kako...
Nekoč sem prebrala zelo iskreno izpoved mame, ki je izgubila otroka - da ji je bilo najhujše, da prijatelji niso spraševali o otroku. Ko jim je to omenila, so rekli, "da so si želeli bit zatočišče zanjo, da ji ne bi bilo treba tam na to mislit". Zdelo se ji je skoraj smešno, da so mislili, da je lahko kdo zatočišče pred njeno žalostjo, pred mislimi na njenega otroka. Ona si je želela žalovat, to je rabila. Tako da če poznate koga, ki žaluje, omogočite mu/ji, da bo pri vas lahko mislil/a na karkoli. To bo naredilo njene/njegove praznike lepše. Ne vesele, ampak boljše.

Otrokom dostikrat naredimo veselja z adventnim koledarjem - lahko pa naredite drugačno verzijo tudi za kako osamljeno dušo...

Težko je tudi za ljudi, ki so sami. Sami, ker so jim ljubi pomrli ali ker so na sveže ločeni (ali pa že dlje časa ločeni, pa pač (še ali pa sploh) niso pripravljeni ne bit sami - to zna bit težko za ločene starše malih otrok, sploh če ima ravno čez praznike parnter/ica otrok). Ali so sami zato,  ker nikogar več ne poznajo ali so se preselili nekam, kjer nikogar ne pozanjo ali ker so izločeni iz tega ali onega razloga. Ali pa in imajo prijatelje, sodelavce,... vendar nimajo partnerja, ker se pač še ni zgodilo, pa bi si ga želeli. In prijatelji in sodelavci praznujejo doma, ker imajo vsi male otroke, recimo... Veliko je razlogov, da so ljudje sami in včasih je tako vsem prav. Včasih jim je pa težko, včasih jim je pa celo leto to všeč, med prazniki pa težko.

Vsi s seboj vlačimo svoje angelčke in demončke in včasih so eni glavni, drugič drugi... To, da nas spremlja še kaka človeška dušica, ki ji lahko to povemo, pa je prava čarovnija...

Težko je ljudem, ki si želijo otroka, pa ta kar ne pride... Sploh ženskam, ki so upale, da tokrat pa bo, pa se ravno med prazniki ulije... spet nič... Težko je tistim, ki so otroka izgubili, tudi če je bil to splav v zgodnji nosečnosti, nekatere to zelo prizadane, sploh če je bila tudi pot do zanositve težka.

Sama sem se vedno zavedala sreče, da sva lahko dobila otroke, ko sva si jih zaželela (čeprav so bile nosečnosti vse prej kot lepe in brezskrbne)... in vem, da si ljudje dostikrat želijo govorit o teh mukah, pa jih nihče ne sliši... "misli pozitivno" ni vedno najboljši pristop...

Nočem tu vseh zadepresirat, moj namen je, da v vsem tem direndaju letos, ko smo končno spet "svobodni" in se lahko vidimo s svojci, prijatelji in družimo na ulicah... da pri tem ne pozabimo na ljudi, ki bojo mogoče obtičali doma pred televizijo in upali, da noč in prazniki čim prej minejo. To ne pomeni, da morate praznovat skupaj. Lahko pa se kdaj dobite in govorite o tem, o čemer človek rabi govorit. Tudi če ni ravno za praznično vzdušje..

Drobna pozornost lahko nekomu da vedet, da ga vidite in da ni sam... Ni treba, da je to neko strašno darilo, ta škatlica je izrezana iz embalaže od vlečenega testa, not so domači piškoti...

 Sama imam rada praznike, vedno sem jih imela - ker pač združujejo vse, kar imam rada: obdarovanje ljubih ljudi, dobro hrano, sladkarije, kasneje še dobro glasbo in predvsem dobro družbo. Ko si bombardiran z življenjem in je samo preživetje včasih dovolj kaotično, ker imaš recimo majhne otroke, so prazniki sicer grozno naporni, vendar ker se naši zaključijo s prihodom dedka Mraza in viškom otroškega veselja, se je vedno splačalo. Izčrpana, ampak srečna...

Seveda lahko pozornost lepo zapakirate - ampak to ni tako pomembno. Več bo naredilo to, da ste "varno zavetje", kjer lahko nekdo pove to, česar se še sam boji.

Ampak vem, da se vsi ne počutijo tako. Veliko ljudi se počuti ravno obratno - apatičnih ali depresivnih - v tem času je največ samomorov. In zdi se mi, da bi kakšnega lahko preprečili samo s tem, da bi se pogovarjali. Kadar je v življenju kaj hudo narobe, se pač ne veselimo novega leta. Kadar nimamo upanja, da bo nekaj boljše, težko z optimizmom gledamo v prihodnost... Ni, da ne bi doživela nobenega grenkega novega leta, vendar sem imela srečo, da sem imela okoli sebe celo svoje odraslo življenje ljudi, ki jih imam rada in oni mene. Vem, da vsi tega nimajo... In da je tu veliko odvisno od sreče, tako kot drugje. Lahko bi preskočila tisti razred, nikoli spoznala svojega sošolca na faksu in najinih otrok ne bi bilo. Ni samo sreča, je pa veliko tudi sreča. In vsi je ta trenutek nimajo. Lahko se naslednji trenutek obrne in se jim nasmeje, vendar zdaj jim kaže hrbet... In med tem je lažje, če je nekje nekdo, ki mu lahko po pravici poveš, da nisi ok in pri katerem ti ni treba hlinit sreče.

Sreča je muhasta, en čas ti kaže hrbet, drugič se ti lepo nasmiha. V današnji "produtktivni" družbi smo pozabili nanjo - kot da ne obstaja - kot da smo "sami svoje usode kovač", kot da bi bili sami zaslužni za to, kakšnim staršem smo se rodili, v kateri državi itd... Ne, imamo samo srečo:)

Kaj si oni želijo? Jasno, to moramo vprašat njih, ampak vseeno ni napačno kdaj razmišljat o tem... Ker se lahko znajdemo v situaciji, ko nekomu lahko naredimo malo veselje v njihovih temnih praznikih. Kaj torej mislim, da si želijo? Včasih samo to, da smejo bit nesrečni - z nami - ne da bi jim bilo hudo "nam pokvarit praznike" ali "uničit vzdušja" ali karkoli pač. Da lahko samo so, to kar so - trenutno nesrečni. Včasih to, da jim damo občutek, da so ljudje kot mi. Včasih to pomeni, da človeku dovolimo rečt na glas, da noče živet, ker ve, da ne bo šlo na boljše (in šele potem raziskujemo, ali je to nujno res - in včasih tudi je; so bolezni, ki grejo samo na slabše, pa če to hočemo videt ali pa ne). Včasih mu/ji lahko povemo, da čeprav je njemu/njej hudo, je še vedno koristen drugim. Včasih je to dovolj... Včasih smo lahko samo tam in pustimo, da niso sami s svojimi mislimi.

Okraski na nogavicah in dobrohoten nasvet mladim mamicam

Kot obljubljeno - navodilček za okraske na Miklavževih nogavicah. Zakaj bi si omislili praznike zakomplicirat s še eno tradicijo? A niso že tako dovolj naporni? Ja, vsekakor so - vendar sem odkrila (veleumno, vem:D), da je včasih boljše izkoreninit kako tradicijo, ki nikomur v družini ne prinaša veselja in uvest kakšno, ki vse osrečuje.

Vem, kaj boste rekle: "Ja, pa ti si genij! Kako modra ugotovitev!:D" Se strinjam z vašo ironijo, vendar sem prav tako veleumno ugotovila, da to ni tako enostavno, kot izgleda in da nas večina tega dolga leta ne naredi;). Ko se pogovarjaš z ljudmi, se zelo redki veselijo velikih vsesorodniških večgeneracijskih prazničnih druženj. Vseeno pa jih večina obiskuje. Tam je navadno otrokom dolgčas, nekonformirani posamezniki se počutijo odveč in izločeni, med ostalimi se na tihem dogaja boj za prevlado... Ljudje se dostikrat napijejo, hočejo bit smešni, tudi če niso, so včasih zajdeljivi, včasih pa samo vlada neka napetost v zraku. Mislim, iz psihološkega vidika, če si muha na zidu, je lahko čisto zanimivo. Če si udeležen ali si zato zamudil otroško predstavo, na katero so si mali želeli it, pa ti je to odveč;)... Vem, da obstajajo tudi ljudje, ki si zelo želijo na vsa sorodniška druženja, vendar mislim, da med starši predšolskih otroke, ti ljudje ne prevladujejo;).

Miklavževe nogavice z vsako leto novim okraskom.

 

 

Moram priznat, da to, koliko energije požrejo te zadeve, ugotavljam šele zdaj, ko so se takovrstne obveznosti korenito zmanjšale iz drugih, objektivnih razlogov. Na našo veliko srečo ljudje najstnikov ne vabijo tako radi kot malih otrok:D. In tudi družine se zmanjšajo, ko ljudje pomrejo in če umre tisti, pri katerem se je to dogajalo, včasih ni pravega naslednika...

Naravni kotiček, v katerem so naša pisma dedku Mrazu...

 

 In tako je vse naše male tradicije veliko lažje speljat:). Saj ne, da jih prej nismo imeli - če jih ne bi, ne bi bile do zdaj že naše družinske tradicije;).  Vendar je zdaj vse skup lažje. Ne toliko zato, ker so otroci večji (ker še vedno želijo, da nekatere stvari ostanejo skrite;), ampak bolj zato, ker je manj vseh teh prazničnih obveznosti. It nekam, kjer se dobro počutiš in se imaš fino, ni težko. It nekam, "ker se spodobi", "ker je to družina", pa je lahko hudičevo naporno. Včasih sem mislila, da sem samo jaz taka, zdaj pa ugotavljam, da niti ne:D. In sem ugotovila, da lahko živiš prav lepo tudi brez tega;). 

Pisanje pisem dedku Mrazu...

 

Samo v razmislek kaki mladi mamici, ki se trenutno na vse pretege trudi, da bi zavila vsa darila za vse možne sorodnike (svoje ali moževe;), za katere včasih ne ve niti imena, "ker je pač taka navada in je to treba" in tuhta, kaj bo osrečilo nekoga, ki ga ne pozna, ker pač ni dovolj, da nekaj speče ali bognedaj, da bi z malimi otroki samo prišli:D... in se ji zdi, da bo to lažje kot pa se bockat z drugimi odraslimi;). Če vam znese, ok, če pa vam zato zmanjka energije za vaše otroke, pa se ne splača. Zdaj bi celo rekla, da če zato ponočujete, pa se mogoče kdaj bolj splača tudi skregat, če je treba;). Ker dan ima 24 ur, kakorkoli obrneš...

Na koncu koncev otroci odrastejo in nikoli mi ni bilo žal energije, ki sem jo vlagala vanje - to dobiš vedno vrnjeno;). To vam lahko obljubim kot mama najstnikov - dejansko SE SPLAČA. Vse te male reči, ki se vsem zdijo "zapravljanje časa in energije" - te reči si mali zapomnijo in to dobiš nazaj tako, da se najstniki še vedno stisnejo in jim ni nerodno, da obstajaš. Vse tiste stvari, ki so bile tako zelo pomembne, ker je to tradicija in je treba... pa ugotoviš, da vsi krasno živimo brez;).