Srednjeveški sejem

Ker je ta vikend spet srednjeveški festival v Ljubljani, naj vam naredim malo skomin s tem, kako je bilo na prejšnjem srednjeveškem sejmu, pred 2 tednoma (tokrat je precej bogatejši program, ampak tudi zadnjič smo se imele s puncama super:)  

Moji punčki sta zelo punčkasti punčki in nista hoteli niti toliko pogledat lokov, da bi jih lahko slikala, sta samo brzeli dalje - ne, mami to naju ne zanima... Sem mislila, da ne obstaja otrok, ki ga ne zanimajo loki... In ker smo pustile fanta doma, nisem imela druge, kot da pičim za njima... Seveda smo se pred stojnico s punčkami kar dolgo zadržale... 

 No, včasih komaj čakam, da bo Svit velik, ker mene pa loki zanimajo:D sploh veliko bolj kot nakit... Ampak punčki sta punčki, nimaš kaj:D

 Stojnica s krznom je bila tudi zanimiva, punci sta pobožali vse mogoče živali, Lejli pa je bila najbolj všeč kar ovčja koža, ki jo je imela kot mala (ker zdaj je tako strašansko velika, a ne?:D) v vozičku...

 Usnjeni mošnjički, podobni torbici, ki smo jo enkrat naredile za dedijevo prijateljico:

 Ročna lutke:

 Marionete so vse zgodovinsko pravilne in predstavljajo različne junake naše preteklosti in literature: imamo Kekca, zamorčka, ki je rešil ne vem katerega kralja, pa tudi naše verzije Romea in Julije... V zgodovini nisem ravno najboljša in bom morala to še malo pogledat... Z veseljem pa poslušam in tudi lutke so krasno narejene.

 Domači ovčji siri in jogurti:

 Glineni nakit - tu smo gledale, kako je narejen in to jima je bilo zelo zanimivo:

 Dekoracija v stari Ljubljani, ki je zelo pritegnila moji radovednici:

 Največji hit zanju so bile statve! Ta gospa tke preproge in nam je prijazno razložila, kakšen vzorec lahko kje uporabiš (keper, platno,...), da pride do izraza glede na debelino vrvice.

 Še nekaj nekoč pogosto uporabljanih predmetov:

 Polstenje: seveda sta me tu spet prosili, kdaj bomo vendar spet filcale...

In izdelki iz klobučevine (polsti oz. filca - to je vse en in isti šmorn;) 

 Filcasti uhani:

No, to je bila pa seveda najbolj zanimiva stojnica: z lesenimi igračkami:). Lejla se je popolnoma zaljubila v tole igračko in se z njo igrala pol ure nepretrgoma! No, kljub precej gosposki ceni jo je na koncu dobila, ker ji je bila res tako všeč:

 Medtem pa se je začelo mečevanje:

 To bi bilo pa nekaj za fantke:

 Moji punci pa...

 Lejla se mi je po 3 sekundah zjokala, nakar sem ji razložila, da se fanta samo igrata, da si ne bi nikoli nič naredila, da se imata sicer čisto rada in da se grdo gledata samo za šov, da bolj prepričljivo zgleda. Da je to tako kot katerikoli drug šport, kjer fantje grdo gledajo, kadar tekmujejo, ampak si nič hudega nočejo.

No, potem je to sprejela, ampak izrazila pomislek, da upa, da ne bosta nje... No, sem ji povedala, da to pa sploh ne, ker tega pa jaz ne bi nikoli dovolila in potem je mirno gledala do konca;) 

 Sta bili pa obe kar zadovoljni, ko sta končala in sta jima veliko bolj bili všeč tile prijazni gospodični:) Ugotavljam, da niti ni slabo imet tudi sinčka:D Punčke so super, ampak obstaja ena malo bolj divja stran  v meni, ki se bo lahko lepo razživela, če bo mali vsaj malo podoben normalnemu fantku;)

 Še ene statve- in seveda smo morale tudi tu pogledat, kako je gospod stkal vsaj pol metra lana:). Na srečo ni imel nič proti:) Punci so statve res fascinirale...

 Lesene sklede  - lepe, ampak kar se mene tiče imam že ogledane velike, masivne, lepo zaobljene lesene deske, ki jih bom nekoč, ko bom velika, imela... Ampak najprej moramo najt dovolj velik prostor, kamor jih bom lahko dala, to pa malo dalj časa traja...

 Terilnice in seveda mušnice, kjer živijo škratki:D

 In še steklen nakit... Nimam pojma, kje sta se punci vzeli, ti geni očitno preskakujejo generacije...

Pri slamnati stojnici smo pogledale, kako pletejo obeske in končno sem izvedela, kako dobijo tako dolgo slamo! Obstaja posebna vrsta rži, ki zraste 2 metra visoko - in iz tistega pa verjamem, da se da naredit čuda reči! Tole pa mene mika delat, ampak enkrat ko bosta večji, da bo tudi njima zanimivo:)

Še skupinska slika: 

In še rabeljka - moral bi biti rabelj, seveda, vendar smo danes emancipirane in smo lahko tudi rabeljke:D. NO, zraven je bil še precej bolj strašljiv rabelj, samo tistemu se rajši nismo preveč bližale, ker... no, ja, ker imam punčki:D

To je to, uživajte na jutrišnjem festivalu, mi imamo kup drugih opravkov in nam verjetno ne bo uspelo spet it...

Pikin festival

Končno nam je uspelo it na Pikin festival v Velenje! Imajo res vsega boga tam, tako da se splača it pofirbcat, punci sta uživali! Da boste vedeli za drugo leto:) Tole je naša mala Pika:

In seveda prvo, kar je bilo treba naredit po dolgi vožnji, je bila malica:) Svit zelo rad žveči kose zelenjave, ker mu poganjajo zobki, tako da je dejansko praktično tudi zanj, da da mir, ko mi jemo:) Pa še strupeno ni, je pa dovolj trdo za tiste male dlesni - win-win:)

 Sicer pa je dobil banano - ta je najbolj praktična hrana za dojenčke za na pot, saj je vseeno sveža:) In ti ni treba s seboj vlačit celega kozarca neke kupljene kašice, ki je itak 3/4 ne bi pojedel, pa potem ni treba iskat zabojnika za steklo itd... Skratka, domače kašice so lahko tudi na poti čisto praktične: da ni nahrbtnik pretežek, vzameš plastično vilčko, s katero pretlačiš košček banane in mu jo s plastično žličko daš. Ostanek z veseljem pojejo ostlali otroci:). Izi pizi.

 Ostali smo imeli eno precej zdravo malico- v servetku se skriva še žemlijca, topljeni sirček, suhi kruhki (so praktični, ker jih imaš lahko doma na zalogi za vsak slučaj, če nimaš nič drugega za sabo vzet - niso pa ravno višek kulinarike;), pa seveda sadje (ni na sliki, ker ga je bilo preveč;) in zelenjava.

 Ne verjamete, da bi to kdo jedel? Evo dokaz:D, lahkota je najboljši kuhar.

 Videli smo  prav luškano mini razstavo gob.

 Kam smo malega dali med skakanjem sem in tja? Ja, s sabo smo ga nesli, ne? To obožuje:)

 Pogledali smo si Vilo Čira Čara:

Notri sta punci našli Pikin zaklad, skrinjo polno zlatnikov: 

 Lejla je preizkusila Pikino posteljo:

Prišli smo ravno pravi čas za lutke, jogo za otroke, Lejli so s Piko potiskali majčko, ogledali smo si cirkuško predstavo:

 Mami je bila najbolj všeč tale točka:

 Oči pa je najbolj užival, ko so lovili ribe:

Lejla pa je ujela največjo ribo - in to kar z rokami! .

 Sicer je tam še en kup reči, tudi raznih ustvarjalnih delavnic, ki smo jih večinoma kar preskočili, ker tega delata že doma dovolj in smo šli rajši pogledat reči, ki jih doma nimamo (cirkus, lutkovna predstava,...), smo bili pa vsi presenečeni nad organizacijo - res imajo celo Malo mesto, Indijanski šotor, labirint,... in je bilo prav luštno, samo sva imela preveč dela s tremi malimi in nisva toliko slikala;)

Delali sta tudi velike milne mehurčke (joj, me še čaka objava, tam namreč niso imeli najboljše mešanice, pa sem se spomnila, da sem še dolžna recept...ok, enkrat:D):

 Na koncu, ko smo bili že čisto zmatrani, sta punci želeli it še na tole igralo, ki sta ga prej videli... Smo čakali na vrsto, ker izgleda res zanimivo - ampak prav dolgo pa nista zdržali gor:D.

To je to. Kljub temu, da midva res nisva festivalska človeka, je bilo presenetljivo fajn:) Punci sta itak uživali, Svit pa jedel, se nosil in malo celo spal v mai-tai-u. Priporočam:)

Čop, svaka čast!

Kot že vsi veste, se naš najboljši veslač vseh časov poslavlja od športne kariere. Vse o njegovih dosežkih in življenju si lahko preberete kje drugje, pri bolj strokovnih virih, zato bom rajši tiho, da ne napišem kake neumnosti:). Mi smo mu šli samo ploskat na Ljubljanico:). 

In kot že vsi, ki me poznate, veste, je to moj najljubši (profesionalni) športnik, čeprav ga ne poznam osebno (rekreativnega imam enega še precej rajši:). Zakaj? Ma, en kup razlogov: ni napihnjen, vidi se, da ima rad veslanje, pa vseeno ne živi samo in izključno za šport kot nekateri, ne da se ljudem, ki mislijo drugače (beri: težijo, zakaj ni že nehal;), niti letom, če smo ravno pri tem, pa zna tudi zgubljat, čeprav mu ni bilo dostikrat treba;), pa še marsikaj bi se našlo. Skratka, meni se zdi tak fajn športnik, zanj je res lahko navijat:).

Njegov najmlajši prisotni navijač:)

Boš videl, da bo Čop zmagal, boš videl!

 Joj, to dirko je šlo pa za las! Fotofiniš...

 Jupiii, zmagaaaa! Bravo Čop! Še enkrat:) Svit je kar dol padel;)

Veliko uspeha še na vseh naslednjih poteh!

Kartice iz morja

 Kot rečeno: punci sta me dobili s štampiljkami v rokah... Seveda to še nikoli ni šlo neopaženo mimo... In seveda sta morali onidve tudiiiiii...

Torej kaj smo letos še počele s štampiljkami na morju? No, kot je že tradicija pri nas, smo delale kartice (ja, tudi za drugo leto imam že idejo:) Je ostala od letos, ker je tole tako spontano vmes padlo;).

 

Na srečo nam je ostalo nekaj ozadij od lani, ker se je naš dopust nezadržno približeval koncu, mi pa smo delale te kartice kar dolgo...

Torej: na podlago iz kartona (od čokolad, keksov, itd...), oblepljenega s poslikanim papirjem (to je bilo še od lani) smo tiskale s štampiljkami iz krompirja, seveda ribicami:)

To so naše potrebščine: barve, čopiči, na zgornji sliki pa vidite še palčke (naplavljen les, ki ga je oči prijazno odžagal, da je bil konec raven), prekrite s peno za nanašanje barve na štampiljke (pritrdiš jo na palčke z elastiko; koščke pene pa smo sunile enemu povštru - ne povedat babici, ker me bo iz kože dala;). Spodaji pa lahko vidite Ronjo, ki odtiskuje mehurčke z radirko na svinčniku. 

V krompir sem zapičila zobotrebce, da je bilo rokovanje z njim lažje - majhen trik, ki pa veliko pripomore. Lahko si pomagate tudi z vilicami, viličkami, tistimi trirogci za lupljenje krompirja,...

Namažeš štampiljko z želeno barvo oz. barvami

 in odtisneš 

- zelo enostavno, primerno tudi za pod 3 leta (seveda morate bit zraven, sploh če vaš otrok še vedno poizkuša pojest male reči in ne prevzemam nobene odgovornosti za morebitno nastalo škodo, itd...:D) 

Pri nas smo to škodo poizkušali omejit tako, da smo Lejlo oblekli v oblekico, ki ji je že malo premala in je ne bo več nosila, Ronja pa si je izbrala svoj predpasniček od lani  (če koga zanima kaj več o oblekah iz bandan, si lahko prebere v lanskem morskem šivanju, tule).

 

Ja, ampak mi smo družabna bitja, ne samo mami, tudi punci! Ja, pa kaj? Ja, to pomeni, da imamo veliiiko prijateljev... In izhajamo iz precej velikih družin... ki so se še malo razmnožile, tako ali drugače;) Iz enih starih staršev, dobiš 4 kartice - go figure;). Ja, dedki in babice so še zelo živahni:).

Rezultat: veliiiko kartic. Kar pomeni: dolgo delanje kartic. Ker se gremo vmes še kopat, pomeni to, da nisi v 1 dnevu gotov... In potem se v vročini krompirjeve štampiljke zgubajo... Kar pomeni: treba naredit nove. Ampak kot rečeno sta bila to naša edina dva krompirčka... Kaj pa zdaj?

Ja, zdaj je treba pa najt nov krompir. Seveda vsi mislite, da je to zelo enostavno: greš v trgovino, pa je. Hehe, ja, vi, ki živite v kapitalizmu:D. No, na tem otočku bogu iza nogu, to ni tako enostavno:D. Prvič je trgovina odprta samo določene ure, seveda ne vsak dan in drugič sploh ni rečeno, da tam imajo krompir. 

Ker nismo mogle čakat, da se bo trgovina odprla, smo naredile plan b: v hladilniku smo našle stare hrenovke in šle k lastnici prikupne mešanke zamenjat hrenavke za en krompir:). No, lastnica je bila zelo prijazna in nam dala še več kot en krompir, tako da smo imele na koncu res veliko štampiljk:) 

 

In smo lahko naredile veliko kartic:) Različnih, z različnimi štampiljkami, vsaka malo svoja za vsakega prejemnika posebej:)

O tem, koliko časa smo potem še rabili, da sem napisala vseh 25+ naslovov (ki jih nekaterih niti nisem dobro vedela), ne bi... Seveda je bilo tudi lepljenje znamk svojevrsten izziv, saj to otroci hočejo sami. Kar še ne pomeni, da to znajo sami...

Pa da smo potem še na vsako napisale besedilo... in da smo se vsi podpisali... Kaj naj rečem? Še dobro, da je bilo na koncu slabo vreme:D...

Končno nam je uspelo vse oddat v nabiralnik... Ampak tu se je kalvarija tem revam šele začela! Pot do naslovnikov bi se vam mogoče zdela enostavna - pač pošta odnese iz enega kraja na drugega...

Ampak pošta na tem otočku je tudi nekaj posebnega:D. Prvič pobirajo iz nabiralnika cca 2x na teden (na njem piše, da če oddaš do 10h zjutraj na delovni dan, bodo enkrat v roku 2-3 dni vzeli ven - dobesedno tako!) in kartice so hodile res doooolgo! Ne vem, kje vse so vmes bile, ampak za pot, ki smo jo naredili v nekaj urah, so rabile cca 3-4 tedne (odvisno od končne lokacije)... Pa vem, da je slovenska pošta hitra in zanesljiva, prišle so tudi kartice, ki niso imele čisto pravilno napisanih priimkov, naslovov ali obojega:D... Ampak hrvaška pošta si pa vzame čas!

No, konec dober, vse dobro:) Vsi prejemniki so nazadnje le dobili svoje kartice, s pravilnimi in nepravilnimi naslovi, s celimi in natrganimi znamkami,... (se prav sprašujem, ali bi se poštarji tako potrudili tudi za navadne kartice;),... punci pa sta lahko spet tiskali in uživali:). Delate tudi vi unikatne kartice na morju?:D