Kartice in kazalke - spomini na poletje

Se še spomnite, kako smo včasih pošiljali kartice iz dopusta? Vsako leto, kamorkoli si že šel, vedno si kupil kartice v trafiki (in potem ko blesav iskal pošto, da bi našel znamke in vedno je bila že zaprta!) In pisal si vsem prijateljem in vedno si jih kupil premalo! In potem smo pisali kartice na plaži in se vsi podpisovali drug drugemu... Še domov si vedno poslal kartico! Tega skoraj ni več! Otroci zdaj redko dobijo kartico, jim pa še vedno naredi ogromno veselja! V bistvu veliko več kot ga je nam, saj nam je bilo to samoumevno in pričakovano, njim je pa nekaj posebnega, ker jih zdaj ljudje ne pošiljajo več. Kaj če bi torej to spremenili? 

Mi vsako leto delamo kartice na morju in vsako leto so jih mali naslovniki tako zelo veseli, da me njihove mame septembra iščejo in cukajo za rokave po hodnikih in mi pišejo maile, da to je pa naredilo prijateljčku/ici res nepozabno veselje! Pa je samo ena mala kartica! Kos kartona z nekaj besedami, pa taka sreča! Lepota domačih kartic pa je, da so lahko kakršnekoli želiš, različnih dimenzij, nagajive in igrive in vedno nekaj posebnega:) Torej - kaj če bi jih letos naredili skupaj? 

Če vas lepo počasi za rokico vodim, kako se jih naredi? In obljubim da je zabavno? In da bojo otroci z veseljem ves čas med hudo vročino v senci prilepljeni pri mizi in jih ne bo opeklo in se ne bo treba kregat, zakaj ob 13h ni najboljši čas za bit na plaži, če si mali bledopoltnež? Ste potem za? Obljubim, da bo tale navodilček (tutorial) šel zelo počasi čez vse korake, zato se vnaprej oproščam vsem veščim ustvarjalkam, vendar me je kar nekaj mamic vprašalo po tehle rezalčkih in večinoma niso imele pojma, da to obstaja in kako se s tem dela - zato bo to objava (tudi) za vse mamice in otroke, ki tega še niso počeli, pa bi radi poskusili:) Ostale/i pa na hitrco zdrsite čez slike, pa je:).

 

Preden začnem še zahvala trgovini Rayher, da sem lahko njihova julijska blogerka:) To trgovinico sem imela vedno rada, ker so zmeraj tako prijazni in ker je tam res velikanska izbira luštnih ustvarjalnih stvari - vedno pridem ven z večjo vrečo kot sem imela namen;) (kdor ne verjame, naj samo pogleda v mojo sobico, stvari vam bojo zelo znane:D). Ampak ko gledam okoli, vidim, da nisem edina, ki hodi z velikimi vrečami ven;)... Ko boste enkrat tam, vam bo jasno... Raj za ustvarjanje, hehe.

 Ok, zdaj veste, kje kaj dobit, gremo torej delat kartice in kazalke! Zanje potrebujemo:

- karton v živih barvah za ribice in kazalke ter večji moder karton za ozadje kartice oz. bel in moder, če boste delali čestitko

- reciklirane kartone iz razrezanih škatel testenin, piškotov, čokolade, ipd... za to, da bodo kartice dovolj trdne; lahko pa bi seveda zlepili tudi dva lepa kartona skupaj, to je samo cenejša in naravi prijazna varianta;)

- belo lepilo za les (Mekol) ali lepilo v stiku - pač neko lepilo za papir, meni belo lepilo za les dobro služi in povsod se najde - najbolj mi je sicer všeč Mecol Creative, ker ima praktičen nastavek, ampak tudi navaden je ok, sploh s tistim trikom za lepljenje z otroki (glej spodaj:)

- side kick - mali strojček za rezanje in vtiskovanje - lahko pa seveda tudi večji big shot ali katera druga naprava za rezalne šablone, ampak tale je zelo praktičen za na počitnice oz. za okoli nosit;) Tale mašinca je fina tudi, če ne veste, ali bi nabavili veliko zverino, saj je precej cenejša in super za "noge zmočit", da vidiš, če bi to otrokom /in/ali tebi dogajalo (naši so čisto usekani na to izrezavanje! Daleč najbolj uporabljana "igrača";) Poleg tega je večina šablon je dovolj malih, da grejo tudi v tega.

- rezalne šablone  tropske ribe

- škarje ali giljotino za rezanje

* izrezane mreže - sama sem jih že doma izrezala s tole rezalno šablono in svojim big shotom (prav tako od Sizzixa) - ta je namreč prevelika, da bi šla v tega malega bratca. Če mrež nimate, lahko uporabite tudi vrečko od limon/pomaranč, košček strgane mrežice za lovit rakce ipd. ali pa skvačkate ali zvozlate mrežo iz vrvice ali prejice za vezenje. Lahko jo seveda tudi samo narišete ali naredite dizajn brez mreže, pa je - nihče se ne bo zato bunil;).

* po želji še štanco za zaobljene robove (če je nimate, si lahko pomagate s kovančkom - glej spodaj)

* ni nujno, je pa praktično, če imate kje blizu še kak mali krožniček in kako posodico s prekatki (npr. embalaža od keksov;) ali več skledic, pa en plastičen pokrovček in par zobotrebcev/paličic, če uporabljate Mekol

Izgleda mogoče veliko, takole napisano, ampak v bistvu morate kupit samo 3 stvari (napravico, rezalne šablone in karton), ostalo imate že doma ali pa ni nujno. In vse razen kartonov lahko večkrat uporabite (pa tudi kartonov vam bo precej ostalo;).

Navodila oz. postopek:

Najprej namažemo karton od škatel z razredčenim belim lepilom (cca 1:1, torej enaka dela lepila in vode, sama ga zmešam v kakem kozarčku, ki se ga da dobro zapret, da ga imamo za dalj časa, lepo se obnesejo kozarčki od otroških kašic, malih marmelad, kaper, itd...). Na reciklirane kartone prilepimo lep moder karton. S tem bomo utrdili naše kartice, da bodo prenesle pošiljenje in vse kar k temu spada. Pri nas imajo navadno generalko že, ko jih pišemo, saj jih pišemo na plaži in nosimo sem in tja med raznimi knjigami, maskami itd... Ampak takele preživijo tudi to!

 

 Dobro pritisnemo kartona enega na drugega in posebej pazimo, da smo dobro namazali robove:

 Ko se zadeva posuši, odrežemo preostanek kartona, da dobimo lepe pravokotnike (ali kvadrate):

Če želimo, lahko s štanco zaobljimo robove. Če pa je nimamo, si lahko pomagamo s kovančkom, ki ga prislonimo ob kot, obrišemo s svinčnikom in izrežemo po krivulji - tako dobimo 4 čisto enake, lepo zaobljene robove. Ti tudi pripomorejo k trdnosti kartice, saj se  navadno začnejo plasti ločevati na vogalih in če jih ni... se ne cufajo.

 Zdaj, ko so podlage pripravljene, nastopi zabavni del! Izrezovanje in sestavljanje ribic! Pri tem nam bo pomagala tale mašinca - side kick - torej mali bratec velikega big shota. Moram priznat, da sem bila najprej malo skeptična, če bo tale mala stvarca imela dovolj moči, da bo lepo rezala, vendar brez strahu - zaenkrat deluje super! (Pa je že precej narezala:). In čeprav je mali, je še kar težek za svojo velikost in se čuti, da je trden. Še en plus tega malčka je to, da se ga pritrdi na podlago  in ti ga ni treba držat z roko dol, medtem ko režeš, kot njegovega velikega brata. In tu tale vakuum dejansko dela, ne tako kot na tistih starih mlinčkih za orehe, ki so jih naši očetje morali prevrtavat in spenjat na mizo s klemami, ker hudič nikoli ni držal;)

 In kako uporabljamo to čudo? Vzamemo obe prozorni plošči, na katerih celo piše "cutting plate", da se ne bi kdo zmotil (mimogrede lahko še otroke naučite 3 besede v angleščini (cut, cutting in plate), ki si jih bojo zaradi okoliščin takoj zapomnili;). 

Naredimo sendvič: najprej ena plošča, nanjo damo papir/karton, nato rezilo, obrnjeno z izbočenim delom proti papirju/kartonu in čez še drugo ploščo.

Vse skupaj prevrtimo skozi režo strojčka in končano - na drugi strani dobimo izrezane ribice:). *mimogrede, če ne gre, poskusite vrtet ročko v drugo smer, temnolaska se vedno zezne, malima je pa ta smer očitno bolj naravna - vrteti moraš namreč ravno v obratno smer kot pri velikem bratu.

 

 En mali nasvetek za lažje delo (sploh če delate z otroki, pa tudi če delaš sam/a, je tako lažje): dajte na mizo zraven en mali krožniček, na katerega lahko otroci odlagajo rezalne šablone - nekatere so hudimano micene in se hitro pogubijo. Doma imam par lesenih skledic/krožničkov, ki so super za raznorazna ustvarjanja, tu pa sem vzela kar krožniček iz kuhinje:) Škoda izgubljat živce in tole jih prihrani;).

 Pa zelo praktično je, če že prej narežeš kartone na pravo širino, ki gre v malega rezljača (mislim, da cca 5 cm, odmeriš s ploščico, pa je;). Delo poteka hitreje in vsak otrok lahko sestavlja po svoje, zato se manj kregajo;)

Zdaj pa najazbavnejši del - sestavljanje in lepljenje! Tudi tu imam dva trika v rokavu: eno je, da si prihranite kakšno takole embalažo z več prekati, ker je zelo praktična, da vseh teh malih delcev ne odpihne, da se ne pogubijo v mišmašu kartončkov na mizi, pa še delčke za isto ribo lahko daš skupaj in jih je lažje najti.

Tale drugi trik pa sem se naučila v vrtcu - belo lepilo za les daš v plastičen pokrovček (najboljši so od jogurta, smetane ali mleka, ker so dovolj plitki in veliki, da lepo stojijo na podlagi in se ne prekucnejo). *Če imate zelo male otroke, lahko pod pokrovček date malo plastelina ali blue tacka in ga zalepite na mizo - še težje ga bo prevrnit. Za večje otroke je boljše, če ni zalepljen, da ga vsak lahko vzame k sebi, kadar ga rabi. V pokrovček daš toliko zobotrebcev, kolikor je ustvarjalcev (otroci + starš) in tako lahko precej omejiš umazanijo, sploh pri malih otrocih;) ali pa naredite za vsakega otroka svojega, če imate otroke, ki res ne marajo sodelovat (pri nas to sicer ni problem, radi skupaj ustvarjajo, ampak če se vam kregajo, se mogoče splača reskirat tisto kapljico lepila, da je mir;).

 

Zdaj pa sestavljanje: tukaj je nujno, da ima mama svojo kartico in paca nanjo ter pusti otroke na miru, da delajo po svoje:). No, dobro, ni nujno, je pa zelo fajn - vsak ima namreč svoj način ustvarjanja - nekateri radi najprej naredimo več različnih ribic v različnih barvnih kombinacijah in jih nato postavaljamo, da vidimo, kako nam je najbolj všeč. OK, to je ena varianta. Obstajajo tudi druge;). Nekateri radi sproti sestavljajo ribice in jih takoj zalepijo tudi dol na podlago.

 

Tretji bodo sestavljali kar na podlagi. Nič ni narobe, vse dela, kakor je komu lažje. In tisti sovrtčanček ali sošolka, ki bosta dobila te kartice, ne bosta čisto nič jezna, če postavitev ne bo tipitopi in če se bo kje videl prstni odtis v lepilu,... skratka, če zadeva ne bo za na pinterest ali instagram;) Zato mami, ne sekiraj se, na počitnicah si;). *To je samo opomba za vse perfekcionistke - kar sem delala z mamami in otroki, je vedno najboljše delovalo, da daš mami njen projekt, ki ga lahko perfekcionistično izpili, medtem pa otrok uživa po svoje in si ne hodita v zelje:). Najprej te malo čukasto gledajo, potem pa so vesele, da se smejo tudi one igrat in otrok zraven, da sme delat po svoje;).

 Ko smo vse ribice in mreže sestavili, kakor nam je všeč, še celo kartico dobro premažemo z razredčenim lepilom za les, da se vsi delčki res dobro oprimejo podlage, hkrati pa to služi tudi namesto laka in zaščiti vse skupaj, da ne bo nobena ribica izgubila plavutke na poti do prijatelja/ice. Lahko pa seveda vse skupaj tudi polakirate. Ampak za tiste mlade mamice, ki še nimajo vseh mogočih ustvarjalnih zadevščin, je mogoče koristno, če vejo, da lahko vse skupaj narediš samo z enim strojčkom in enim setom šablon, pa par kartoni. Da ne rabiš cele gore stvari (vsaj meni je to vedno všeč pri projektu, če kje kakega takega najdem - kar je redko, navadno hočejo vsega boga;). In da ni treba še laka s sabo vlačit;).

In takole so nastale naše kartice (na slikah čisto zgoraj so moje, tele tu pa so od otrok, ki se jih dobesedno nisem niti dotaknila - imam pometeno pred dotičnim pragom, kakšen drug je svinjski, ampak tale je čist ko solza;)

Prva je od šesteltnega malega princa - ker je navdušen ribič, je naredil jato rib, ki se je ujela v mrežo:

 Tale je temnolaskina - ona je za 11. rojstni dan dobila tega malčka rezalčka (side kick), ker je bila doma tako navdušena nad mojim tavelikim big shotom in so pri tem res vsi trije vedno lepo sodelovali:

 

In tale zlatolaskina - ja, pri nas dovolimo, da gre kdo izven okvirjev;) Mogoče se bo ribici res zmečkal rep na poti do naslovnika, ampak včasih je to vredno poskusit, pri 9ih si res lahko to privoščiš;)

In ko takole ustvarjaš, se ti včasih zgodi, da ti kakšna ribica ostane... Kaj bi z njo? Škoda bi je bilo stran vršt, ne? Tako sem vzela šablonico za etiketo, ki pride skupaj s side kickom (malčkom rezalčkom) in naredila še knjižne kazalke za male in velike knjižne molje (ne vem, ali je dedno ali sva jih samo uspela vse tako vzgojit, ampak čisto vsi smo usekani na knjige! - zato nam kazalke vedno prav pridejo:), pa v kakšnih mrzlih zimskih nočeh nas bodo lahko spominjale na lepe sončne poletne dni...

in po vsem ustvarjanju z otroki, se je sonce spustilo dovolj nizko, da se odpravimo spet na sonce in si tudi mami zasluži malo mira na plaži ob kakšni fajn knjigi (tole je avtobiografija Keitha Richardsa, ki nama jo je Dedek Mraz prinesel vsakemu po en izvod:D)...

 

 Uživajte poletje!!! In naredite kakšne kartice za prijateljčke! Obljubim, da je 100x vredno - neopečeni otroci, veseli prijateljčki, ustvarjanje z otroki (i.e. družinsko "bondanje";) na dopustu... kaj še hočeš lepšega?