petek, 05. november 2010

Lepi dnevi = kosilo zunaj + oda prikolici

Ker so lepi (beri: sončni) dnevi postali redki kot sibirski tigri, jih je treba pošteno izkoristit (dneve, ne tigre, te pustite pri miru! - prvič ker so ogroženi, drugič, ker vas lahko pojejo - čeprav veliko večino dneva prespijo, ampak to je zgodba za v ZOO, pride enkrat;)
Moram pošteno priznat, da sem od tega izkoriščanja lepih dni že prav pošteno utrujena in bi mi včasih že kar zapasal kak deževen blesav dan, ko ne bi bilo nič treba (torej ne deževen dan, ko je treba s kolesom v službo, da me ne bo kak vremenko narobe razumel;), ko bi se lahko valjala doma po tleh popolnoma brez slabe vesti, da svoja trenutno zdrava (!!!) otroka prikrajšujem za morda zadnje sončne žarke letos... Ampak dežja bo še dovolj - tako vremenkoti in dokler so lepi dnevi (če že ne sončni, pa vsaj brez dežja) tu, gremo mi malo ven!
Ampak ker se je Zemlja premaknila tako, da sonce zdaj bolj jug obseva (sem hotela napisat, da se je sonce premaknilo, pa sem se zadnji trenutek ustavila;) Kopernik bi se v grobu obračal! Pa njega je res škoda...) in imamo tu to blesavo jesen (ne verjamem, da ima kdo čisto iskreno rajši jesen - baje obstajajo taki, samo meni se zdi to čisti absurd - kdo bi si pri polni zavesti izbral jesen, če imaš na voljo poletje???), no, skratka, ker je jesen (ki je ne maram, če kdo še ni opazil;), pa še ura se je premaknila, so dnevi še krajši in zato ni časa it domov na kosilo in potem nazaj ven, ker takrat, ko se naješ, je že tema! Rešitev: poleg očitne - da ostaneš doma, je tudi obratna: da ješ zunaj!
Vem, da za večino ljudi "jesti zunaj" pomeni jesti v gostilni, ampak mi pač nismo večina ljudi;). Zato jemljemo kosilo s seboj. Predno sem se vrgla v stroške nabave velike termo posode (celih 11 €;), sem preizkusila najprej našo staro dobro termovko in v njej prinesla v park juho, posebej pa zlate kroglice. Obneslo se je super, zato sem si omislila tole zeleno čudo, kamor lahko dam tudi kaj netekočega. Kaj naj rečem? Priporočam, če imate podoben življenjski stil;)


To, kar jemo, so peresniki (testenine), skuhani v nekaj minutah s paradižnikovo omakico (se samo pogreje), ki jo je prijazno donirala prijateljica. Upam, da bo videla dokaze, da je bilo res dobro:) Pa z malo sveže naribanega parmezana čez. Kosilo pod drevesom, hehe.

Vem, da je fotka zmigana, ampak taki sta tudi malidve - hitri, sploh ko se gre za hrano dobit;) Jesta jo potem 1 uro, seveda... Torej so samo zmigane fotke res realistične;)

A  je še kaj ostalo?

In kot sem že omenila: ko poješ kosilo, je že tema - ne glede na to, kje ga ješ... In se lahko odpraviš lepo nazaj domov, pa navadno se že mudi, zato je fajn bit hiter. Zato smo bile me na kolesih (no, smo bili vsi, oči je bil na biciklu), fotko prikolice sem pa še dolžna od prej. Kako se obnese? Super! Zdaj jo res uporabljamo skoraj vsak dan: kot prikolico za kolo in kot voziček za rolat, včasih pa gremo tudi kar peš, ampak to redkeje, takrat imata navadno malidve poganjalčka.

Če koga skrbi varnost: tale zadeva se kar dobro vidi tudi v temi, sem bila prav pozitivno presenečena (ko bomo šli kam s kolesom (torej ne samo po pločnikih) pa bom vseeno dala zadaj lučko):

In še za vse, ki imajo pomisleke glede temperatur in mraza zunaj: malima sem naredila dekico, ki se zloži sama vase (da je lepo pospravljena ves čas v prikolici) in kadar jo rabimo, jo samo odvijemo in zavijemo njiju not. Zaenkrat sta še vedno imeli tople rokice na cilju, za zimo imam pa že predvideno podlogo za sedeže iz ovčjega kožuščka. Ampak o tem kasneje, ko bo pod nulo;)
 Uživajte vikend, nekaj so obljubljali, da ne bo ves čas deževalo;) In izkoristite lepe dni, se splača:) 

In uganite, kaj smo počeli zvečer, ko smo se vrnili iz potepa po mestu? Odgovor v naslednjem postu.

2 komentarja:

maja pravi ...

Luštno, napisano in doživeto. Ko bomo malce večji bomo šli tudi v nabavo totega kolesa, super zgleda, zaenkrat sta full rada v kengurujčkih, voziček pa samo če greš v naravo, v trgovino smo šli 1x pa je bil joj :S
S čim futrata da tako rasteta;) Sta že pravi mali gospodični.

veri pravi ...

Ja, fajn je tale prikolica, res! Kenguruja midva nisva kaj dosti uporabljala, ker sta bili veliko rajši v slingu, pa hitreje ga slečeš in občeleš in precej manjši je za s seboj nosit. pa še naš kenguru se je hitro nekaj začel trgat po šivih, pa se mi ni dalo popravljat, ker sta imeli rajiš sling.
hehe, s čim ju futrava, boš kmalu videla, pripravljam en post o kosilih;)
Kako pa tvoja dvojčka rasteta?