29 julij 2011

Domače testenine

Čas bi že bil, da spet kaj pojemo na blogu, ne? Torej danes je na vrsti hrana! Ne katerakoli hrana, ampak naša najljubša hrana! Domače testenine!
Dostikrat slišim "očitek", češ zakaj bi si človek zakompliciral življenje do te mere, da bi delal sam testenine, ko jih pa lahko kupiš v vseh mogočih oblikah in barvah in so tudi dobre?
Ampak domače testenine so nekaj drugega - to je svoja kategorija! Ja, vem, sem pristranska, priznam, ker smo res vsi zaljubljeni v testenine, ampak čisto zares se splača poizkusit!
Za začetek s kakimi najbolj navadnimi in lahkimi oblikami - ploščami - iz katerih lahko sestavite takole luštno okusno lazanjo:) Ta je bila sestavljena iz samih "ostankov" - kot ti ostane malo paradižnikove pasate, malo ene zelenjave, košček tega in onega sira...
 Potem lahko te plošče razrežete na tanke ali malo debelejše rezance - tisti kovinski strojčki imajo rezila za dve širini rezancev že gor in samo pošlješ plahto skozi rezila in je. Ne mora bit bolj enostavno - tile so s špinačo in pinjolami...
Če pa vas stvar res navduši in zasvoji, si lahko omislite še pravo mašinco za testenine - pastamatic (dobi se ga v It., pri nas ga še nisem videla, če ga kdo je, naj seveda sporoči, da ne bodo morebitni ineteresenti zavedeni;). To je strojček, kamor nasuješ moko in jajca ali vodo in potem sam zamesi testo (podobno kot kruhopekec) in ko mu odpreš loputo na spodnji strani, testo popada v komoro, kjer ga vijak potiska naprej do šobe (seveda lahko šobo poljubno menjavate in iz enega testa naredite različne testenine: špagete, makarone, penne (cevčice), spiralice, školjkice... ma, ni da ni!)
Tole na sliki so kvadratni makaroni (macheroni quadratti), ki so nama bili takoj zelo všeč na slikici, že ko sva jih prvič videla - in sva šla po nekaj letih življenja s pastamaticom še 1x v It. posebej zato, da sva nabavila še kup raznih eksotičnih nastavkov. Morate priznat, da so srčkani;)
In še v "akciji" - torej skuhani, z omakico in pripravljeni na to, da bodo pojedeni;)
Če pa bi si radi še malo bolj zakomplicirali življenje, lahko združite najboljše iz obeh svetov: lepe oblike makaronov, ki jih zlagate z različnimi omakami kot lazanjo - čez potresete sir in zapečete... Nebeško, vam rečem!
Edini problem je v tem, da vam bodo otroci med zlaganjem polovico testenin že pokradli iz pekača;)

Dober tek!

22 julij 2011

Obleke za packanje

Tale zadevica je dolgo čakala na objavo, ampak je dolgo čakala tudi moji likalni mizi, da bo dokončana, tako da ji je čakanje očitno usojeno;) Kaj je to in zakaj bi bilo vredno svojega posta?
Oblekice, ki jih oblečeš čez navadne obleke, kadar se otroci spravijo packat z barvami, ki ne grejo dol (kar so po definiciji vse barve, vključno z vsemi "superwashable" flumastri... vam lahko pokažem svojo majico v dokaz;).

Ja, vem, poleti so otroci lahko enostavno nagci in uživajo v barvanju brez ovir, potem jih samo namočimo v vodo in zdrgnemo barvo iz njih;) Ampak - nočem bit pesimistična, vendar tako pač je - vsega lepega je enkrat konec in to še posebej velja za poletje, preverjam že 33 let in upam, da se bo enkrat zmotilo in ostalo tu... Ampak do zdaj se to še ni zgodilo niti enkrat in z veliko gotovostjo lahko trdi, da bo prišla jesen in zima... in takrat boste rabili nekaj za čez tiste lepe obleke, ki so jih prinesle babice, ne?

Poleg tega so te oblekice fajn za vrtenje;) in ker so mišljene kot nekakšen "predpasnik na steroidih", jih lahko nosijo tudi fantje. To so pač obleke za pacanje, lahko jim rečete halje, predpasniki, kakor hočete, svoje delo bojo naredile v vsakem primeru;)
Kroj je plod moje izrojene domišljije, ki sta jo navdihnili dve punčki, ki se jima vedno, ampak VEDNO rata popacat pod in okoli majce, ki jo imata za čez (do zdaj smo uporabljale v ta namen stare očijeve T majce, vendar so preširoke in premalo "tesnijo";).
Zato so te obleke precej "vodotesne" - so sicer iz navadnega 100% bombaža, razen patentov, vendar pa so zasnovane tako, da otroka objamejo okoli vratu in okoli rokic, da mu ne more čopič uit pod ovratnikom, recimo (ja, to se zgodi - čisto mimogrede, vprašajte Ronjo!)...
In zapirajo se zadaj - ne, tudi to ni naključje! Zadrga zadaj pomeni, da ta steroidni predpasnik sleče mami ali oči (skratka nekdo od odraslih), da si je ne slečeta sami, ko se njima zazdi, da bi bilo fajn porisat to obleko še iz druge strani in jo oblečt obratno, s poflekano stranjo proti "lepim oblekam";)

 Takole je izgledala ideja zanje - blago je bilo potem drugo in niso poslikane, ampak so pa vseeno:
- podložene, da je lahko količina barve, ki jo blago prenese, ne da bi jo spustilo na drugo stran, primerna sposobnostim 2-4 letnikov;) To so zelo sposobna bitja!
- popolnoma obrnljive - lahko jih nosijo otroci iz ene ali druge strani, to zato, da so bolj zanimive in jih otroci rajši nosijo:)
- zapirajo se zadaj z zadrgo - razlaga zgoraj
- na rokavih in ob vratnem izrezu je patent, da obleka tesni in se barva ne izmuzne na rokave ničhudegasluteče majice, ki jo otrok nosi spodaj in sicer VEDNO nekak pokukajo ven, da jih otrok namoči v barvo;)
Če imate čas, lahko dodate spredaj še recimo žep za slikarske pripomočke, mi tega zaenkrat nismo naredile, je pa ok ideja za malo starejše otroke, ki bi žep res uporabljali za ta namen (ne pa zato, da bi not spravljali svakojako svinjarijo;). Sicer tudi mali otroci rabijo žepe in prav za ta namen, se čisto strinjam, vendar sem si pri tem predpasniku želela nekaj bolj enostavnega:)

15 julij 2011

Lučke in sladoled...

Ni poletja brez sladoleda in ni pravo poletje brez lučk! To je enostavno dejstvo. Pri nas v družini se ga zelo zavedamo in se vsi strinjamo, da sladoled pač mora bit, čez celo leto, seveda, ampak poleti pa je vroče samo zato, da imamo izgovor, da se lahko nažiramo z njim! Če ne verjamete, vprašajte moji punci!
Ne vem, ali je sladoledomanija genetska predispozicija ali je to privzgojeno, vsekakor pa se je v naši družini več kot očitno zelo uspešno prenesla v naslednjo generacijo... Punci enostavno obožujeta sladoled! In mami (tudi oči;) ju zelo razume... In jima dovoli včasih pojest tudi po 3 lučke naenkrat!!!
 Ja, vas že slišim: "Ampak tu pa res pretirava! Pa to ja ni zdravo za otroka!" No, v svoj zagovor naj najprej povem, da se še nikoli nista prehladili po sladoledu. Viroze sta res pobirali celo zimo kot po tekočem traku, ampak odkar je toplo, nista bili bolani, pa vsem sladoledom navkljub.
Ja, ja, vem, "Kaj pa cuker, pa sladkor (ja, kar oboje, hehe), pa barvila, pa konezrvansi, pa emulgatorji, pa stabilizatorji, pa tako naprej..." Hehe, no, tu vas moram razočarat ali pa potolažit (odvisno od nastrojenosti;): moji otroci jejo v glavnem domače sladolede in domače lučke. In tam not ni nobenih konzervansov, emulgatorjev, barvil ipd... še sladkorja je bolj malo, ponekod celo nič...
"Ja, to pa ja ni dobro?" no, še enkrat: vprašajte moje otroke;). Kadar imata na izbiro: kupljen ali domači sladoled, izbereta domačega (kaki čudaki od otrok, a ne?;) Na kar sem zelo ponosna:).

Sicer pa - bi se vi branili takele kupe?

Ker je poleti tako lepo toplo, si lahko privoščimo tudi glavno jed s sladoledom - spodaj na sliki so palačinke z marelično omako in pomarančnim sladoledom, ki je zamrznjen v modelčku za ledene kocke - v obliki pomarančnih krhljev. Vedno pravim, da detajli naredijo življenje;)
 Zdaj bi se pa že spodobilo, da preidem do zvezde posta - LUČK! Seveda se tudi lučke da naredit doma, da so zdrave in dobre! Modelčki so zdaj že res smešno poceni, da si lahko privoščite tudi več oblik brez slabe vesti, če jih pač delate v tako velikih količinah kot pri nas;)
In kaj je not? V teh zgorj na sliki - ne boste verjeli, ampak nič drugega kot 2 vanilijeva jogurta (Zelene doline, super jogurt mimogrede), žlica medu in veliiiiko zmrznjenega jaodičevja (borovnice, maline, robide,...) Se vam zdi res tako narobe, če otrok poje pol zmrznjenega jogurta s sadjem in žličico medu? Ker meni se zdi to zdrava hrana:) In ko sem prvič stala pred dilemo, ali naj jima dovolim še 3. lučko, sem se potem sama sebi zdela kar malo hecna, da se zaradi nekih zakoreninjenih vzorcev in prepričanj sploh sprašujem, ali naj jima dovolim jogurt s sadjem:). Ne, še nikoli si nista prehladili želodčka in moram priznat, da po vsem požrtem sladoledu v mojem življenju, zelo dvomim, da taka "bolezen" sploh obstaja - po moje so si jo izmislili starši, da jim ne bi bilo treba non stop kupovat sladoleda;)
No, pa da ne boste mislili, da jim pa kupljenega pa nikoli ne privoščiva;)
No, ampak če ga sami naredite, to (kupovanje, emulgatorji, cena...) ni problem;).  Tu je še en, pri nas enako popularen sladoled: čokoladni iz 2-3 banan, 200 g temne (dobra je recimo 70%) čokolade (stopljene) in žlice grenkega kakava. Vse skup zmečkamo s paličnjakom (palični mešalnik) ali obdelamo do nezrapoznavnosti z vilico, če smo v kampu in nimamo možnosti "elektrifikacije" oz. mašinc (zmrzovalnik mora bit, brez tega pri sladoledu ne gre;). Vlijemo v modelčke za lučke in to je to. Spodaj je pa en drug, tudi čokoladni sladoled, samo je malo bolj kompliciran.
Še en zelo enostaven sladoled je enostavno pire iz sadja, ki ga po okusu osladimo s sladkornim sirupom (skuhamo iz enakega dela vode in sladkorja, naj vre nekaj minut in ohladimo) ali pa s kakim drugim sladkim sirupom (agavin, javorjev, šabesa...) Na sliki je breskov, narejen na morju:)
 Če se vam pa nič ne da, lahko pa enostavno zmešate malo bolj sladek kakav (mleko + sladek kakav) in to zamrznete. Ali pa naredite eno premočno cedevito (mora bit premočna, ker se okus omili, ko stvar zmrzne) in to vlijete v modelčke in zamrznete. Preverjeno ravnotako dela;). Ja, dejansko otrokom se zdi, da tem lučkam nič ne manjka (obiskom pa rajši ponudite kak bolj kremast in kompliciran sladoled;), recimo tisto kupo zgoraj na sliki. Ampak otroci bodo tudi s temi na izi tudi čisto zadovoljni:). Dokazi:
Ker pri sladoledu ne gre samo za okus - gre tudi za vse ostalo - sploh pri otrocih - za tisti užitek na palčki, da odneseš, kamor češ, da te ohladi, da se razvajaš... To so lučke. In lahko so čisto zdrave, pa vseeno dobre:)

06 julij 2011

Šunik

Napovedujejo nam lep vikend in mogoče komu prav pride ideja, kam na izlet:) Prejšnji vikend smo bili v dolini Soče in si pogledali kar nekaj naravnih znamenitosti tam okoli, vendar boste lahko videli samo eno, ker nam je pri naslednjih crknila baterija od fotkiča;). Ampak če ste tam okoli, se vsekakor splača pogledat tudi Velika in Mala korita Soče, botanični vrt Julijana (zapre se ob 18h, pazite, da ste dovolj prej - mi smo ga zamudili, ker smo šli prej še na bankomat po dinčke za vstopnino - je sicer simbolična 6€)... in še marsikaj... Za kulturnike je na voljo še Kugijev spomenik in neka trdnjava v bližini meje, pa še kaj bi se našlo...
No, tole pa je Šunik, nebeško lepa mešanica malih slapkov, balvanov, obraslih z mahom, kristalne vode, ki se pretaka sem ter tja in gozdne potke, ki se vije ob strugi... Skratka vredno ogleda!
Od kampa in hišic gre res najprej takale dolgočasna pot, vendar je okolica zanimiva - mi smo videli celo gorskega apolona! (to je en zelo redek metulj:) Ok, priznam, res smo ga videli višje gor, ampak vseeno - tudi nižje je precej zanimivih bitij!
Potem prispete do takelega krasnega tolmunčka, v katerem plavajo ribice, čezenj pa visi viseči most, ki se prav simpatično maje (otroci - mali in veliki - bodo uživali, garantiram!) Če boste lačni, je tu tudi lepa mizica s klopcami in se lahko podprete za pot naprej:)
V gozdu zorijo jagode in jih je bilo toliko, da sta se jih mali kar napokali! Tu lahko začnete otroke učit, da kar najdejo v gozdu, morajo prej pokazat, če je res užitno.
In potem pridete do tistih res čarobnih kotičkov...
Nazaj grede pa jo lahko mahnete po bližnjici in se vmes še malo poigrate na kakem padlem drevesu:)
Lepo se imejte in Sočo se res splača videt! Pa Zelence tudi, ko boste ravno v tistih koncih;)

05 julij 2011

Praznovanje 4. rojstnega dne

Long time, no write;). Jap, reala me je prehitevala po desni, ker je prišlo par stvari nepričakovano hitreje kot mišljeno, pa še kaj drugega, načrtovanega, se je dogajalo - tako da dogajalo se nam je ful, samo vi (še) nič ne veste o tem;). Ampak to se bo spremenilo, hehe. Torej največja taka stvar je bilo Ronjino praznovanje 4. rojstnega dne, ki ga je praznovala 1 teden prej kot ga ima, ker so ta teden njeni ljubi prijateljički že na počitnicah (oz. 2 od 5ih, med njima njena najboljša prijateljica).
 In ker je prvo pravilo prirejanja otroških zabav to, da je ne prirediš na dan, ko otrokov najboljši prijatelj ne more prit, sem se po mailanju in telefonarjenju mamam vseh vpletenih zaželenih povabljencev na hitro odločila, da naredimo zabavo že čez 2 dni - to je bil seveda precejšen logistični zalogaj, ker se mi zdi 4. rojstni dan tak, da si ga otroci že zapomnijo, kar pomeni, da se je treba zanj potrudit! In smo se! Zgoraj si lahko ogledate pinjato - kaj je to, boste izvedeli na koncu (ja, bo treba brati do konca, hehe;)
Jedli smo domače še vroče picice in sirove polžke (na sliki spodaj, v košarici) za tiste male izbričneže, ki pic ne marajo (ne, to niso moji otroci, mam dokaze, najini otroci obožuejo pico, hehe:) - sicer je ne bi naredila za njen rd - halo, za kako mamo me pa imate?;).
Mizico smo okrasile s prtički, ki smo jih prejšnji dan izrezale v obliki ribic (če še niste ugotovili, je bila to morsko obarvana zabava - Ronjina želja - in želje rojstnodnevnih slavljenk je treba upoštevat, ne?:)

Delali smo gigantske milne mehurčke (ja, priprava zanje je homemade, prav tako milnica, bom enkrat malo bolj podrobno razložila vse trike, če bo zanimanje) - vse dokler ni bilo v milnici toliko trave, da se je predala;)
Cilj  oz. prizorišče smo okrasili s prav tako doma narejeno girlando, kjer je pisalo voščilo za rojstni dan - kaj drugega kot Ronja, vse najboljše!, kar se žal ne vidi, ker so se listki skravžlali (so odrezani od role papirja in se želijo vrnit v prvotno stanje). Ampak ker večina povabljenih (da ne rečem vsi) še ne zna brat, se mi to ni zdelo prav velik problem;)
No, pa da mi verjamete, da res kaj piše gor - ker vem, da vi očitno znate brat;)
Pot do prizorišča smo označile z baloni, preoblečenimi v ribice - ti baloni so bili nesluten hit, narejeni zelo na hojladri v zadnjem trenutku (dobesedno - na poti iz vrtca smo jih napihovale in porisale in zavezale za mimoidoča drevesa, količke itd...) Ampak ko so otroci odhajali domov, so vsi hoteli vsak vsaj kak ta balon za seboj in smo jih šli lepo vse poiskat in sem bila prav vesela, da smo na en mah vse počistili za seboj, pa še naredili malim učkom veselje:) So bili pa všeč tudi nekaterim odraslim sosedam, hehe.
No, zdaj pa k največji atrakciji: iskanje skritega zaklada: na dvorišču pod blokom, kjer je bila zabava, smo v travi našli steklenico, ki jo je Ljubljanica naplavila na obalo (pred leti, ko še ni bilo Grubarjevega prekopa, hehe) in prebrali, kaj so napisali gusarji... Ne boste verjeli, na točno tem dvorišču so skrili svoj zaklad! Pred 300 leti, je ugotovil oči! Otroci so bili precej natančni kar se tiče teh stvari - je bilo treba vse definirat, hehe.
Potem je slavljenka izvlekla pismo iz steklenice in smo prebrali, kam so ga nameravali zakopat - in ga zdrveli poiskat!
Ampak tam je bil samo en kovanec - ki je kazal pot naprej:

- in tako smo našli še dva kovanca z namigi za naprej...
... predno so otroci našli pravo mesto, kjer je bil čisto zares zakopan čisto pravi gusarski zaklad!!!
Ne verjamete? Poglejte sami!
Kaj je bilo not? Uh, kup sladkarij, 3 preveze za čez oči (zelo priljubljene, so tudi vse odšle s povabljenci domov:)...
...4 ali 5 ropotuljic (ne moreš verjet, da se tudi 4 letniki radi igrajo z njimi! Tudi to smo gusarjem pomagale naredit en dan prej)
...čokoladni kovanci, čokoladni možički, bonboni, "zlate" broške (Fimo, pozlačen z prahom) in celo dve pravi lobanji!!! (ok, iz Fimota)
Izmučeni od izkopavanja smo se morali okrepčat z morsko torto:
Figurica v ozadju je iz marcipana, torta je bila zelo zdrava (ker je bilo nezdravih sladkarij itak dovolj): s polnozrnato moko in jogurtom, krema pa z borovnicami! Ampak čokoladna torta je vedno dobra, tudi če je "zdrava", hehe.
Figurice na palčkah tokrat niso bile užitne (iz neke lahke mase in pobarvane), kar se je izkazalo za zelo pametno potezo, ker so si jih otročiči želeli odnest domov - in tako si je vsak povabljenec izbral tiste, ki so mu bile všeč:) Eden ladjico:
Drugi ribico:

tretji sonček, četrti želvico...
 No, takole je torta izgledala od znotraj - potem ko so se je lotili mali gusarji (ne pričakujte neke estetike, čistega krožnika in ravno odrezane torte brez lukenj od malih prstkov - to je gusarska zabava!)
 In na koncu še obljubljena pinjata! To je luštna stvarca in je sploh ni težko naredit doma:) Me smo jo delale skupaj in je bila velik hit že med pripravami (mogoče v kakem prihodnjih postov, če bo koga zanimalo, kako se to naredi) - potem pa seveda tudi:) 
A kaj to bit? To je votla zadeva poljubne oblike, poljubno okrašena, napolnjena s sladkarijami in malimi igračkami, katere edini namen je to, da zgleda luštno in da se jo totalno razturi! Jap, res je: nad to bogo ničhudega slutečo visečo zadevo se otroci spravijo s palico in jo tolčejo, dokler se iz nje ne vsujejo vse sladkarije in igračke, ki jih skriva v trebuhu:
Povezujejo jo z mehiškimi zabavami, ker se je pač v Mehiki zelo prijela in tam delajo strašansko okrašene in zelo velike pinjate (in dajo na n strešico, da dobijo črko nj, ko zapisujejo pinata), ampak v bistvu izhaja pinjata iz Italije, kjer so v ta namen uporabljali glinene lončke, ki so jih s palicami tolkli za srečo. No, nam je bolj všeč moderna mehiška različica, ker dopušča več kreativnosti:)
No, resnici na ljubo je bila naša pinjata preveč vzdržljiva, da je niti očiju ni ratalo razturit in jo je potem odvezal in dal na tla, kjer so jo pa nežne otroške ročice razmrcvarile v trenutku:) 
Ja, seveda nežne gusarske princeske niso od muh!:) To je bila "dota" še od lani - smo naredile milne mehurčke in krone za rd zabavo in so morale bit letos tudi - za vse udeležene:) Ne bi si mislila, da si je mala tako dobro zapomnila vse od lani - takrat je bila komaj 3 leta stara in od tega je že eno leto! Ampak takrat se potem zaveš, da se splača 2 noči prebedet in naredit te otroške spomine - ker jim jih nič ne more vzet:) Niti čas! In če hočem kaj dat svojim otrokom, je to lepo otroštvo, polno čarobnih spominov... Če mi to rata, sem zmagala:)